Kazalec odvisnost od uvoza energije analizira več vidikov, ki določajo zanesljivost oskrbe z energijo:
• razpršenost uvoza energije po gorivih (uvoz goriv po državah),
• uvozna odvisnost države po gorivih (odstotek uvoza posameznih goriv),
• prispevek posameznega goriva k uvozni odvisnosti države (neto uvoz glede na skupno oskrbo z energijo).

Kazalec je lahko prikazan v relativnih (delež posameznih sektorjev v skupni rabi končne energije) ali absolutnih enotah. Za prikaz v absolutnih enotah se uporablja tisoč ton naftnega ekvivalenta (ktoe).

Okolje in uvozna odvisnost sta povezana preko mešanice goriv, ki se uporablja za opravljanje energetskih storitev, preko obsega storitev ter vrst prenosnih poti, ki se uporabljajo za transport. Višina neto uvoza energije je odvisna od številnih dejavnikov, vključno z ekonomskimi: gibanje končne rabe energije, učinkovitosti energetskega sistema, zlasti proizvodnje električne energije in toplote, obsega domače proizvodnje goriv oz. energije, ki vključuje tudi obnovljive vire. Na gibanja končne rabe energije med drugim vpliva tudi učinkovitost rabe.

EU na zelo visoko mesto v energetski politiki postavlja zanesljivost oskrbe. Pomembni dokumenti, ki se tega dotikajo, so: podnebno energetski paket, ki je bil s strani Sveta sprejet aprila 2009, Drugi strateški energetski pregled, ki je bil s strani Komisije objavljen 2008, Akcijski načrt za energetsko učinkovitost (2006).

Ta problematika je postala pomembna zlasti pozimi 2008/2009, zaradi težav pri dobavi zemeljskega plina, ki so bile posledica ukrajinsko-ruskega spora.

Slovenija uvozi večji del fosilnih goriv. Pri tekočih gorivih in zemeljskem plinu je odvisnost 100 %, pri trdnih gorivih pa 29 %. Domača vira trdnih goriv sta rudnik lignita v Velenju ter rudnik rjavega premoga v Hrastniku. Uvožena fosilna goriva so leta 2008 v skupni oskrbi z energijo predstavljala 57 %, kar je 5 odstotnih točk več kot leto prej. Poleg tega je to tudi veliko več kot v obdobju 2000-2007, ko se je delež gibal med 51 in 53 %. Tako velik porast je posledica zlasti višje rabe tekočih goriv (Slika 1).

Slovenija uvaža tudi gorivo za jedrsko elektrarno, ki pa se statistično obravnava kot domače gorivo. Poleg tega uvaža tudi tekoča biogoriva, ki se uporabljajo v prometu.

Slovenija tekoča goriva uvaža iz številnih držav, pri čemer se je potrebno zavedati, da država uvoza ni nujno država, iz katere gorivo izvira, saj se vmes dogajajo tudi preprodaje. Leta 2008 je bilo največ tekočih goriv uvoženih iz Cipra (skoraj 40 %), sledi Avstrija s 25 %, Švica s 13 %, Italija z 8 %, Velika Britanija s 6 % ter Madžarska s 4 %. Ostale države predstavljajo manj kot 1 odstotni delež.

Ciper ima največji delež od leta 2003, leta 2002 pa je največji delež pripadal kategoriji nedoločeno.

Pri trdnih gorivih je prav tako število držav, iz katerih Slovenija uvaža, veliko, vendar je delež uvoženega goriva iz države z največjo maso znatno višji kot pri tekočih gorivih. Iz Indonezije je bilo 2008 uvoženih kar 69 % trdnih goriv. V preteklosti je bil delež še višji (leta 2006 je znašal 78 %). To gorivo je bilo porabljeno v termoelektrarni-toplarni Ljubljana. Sledi Češka s 15 %, pri čemer se je delež te države glede na predhodna leta močno povečal. To je posledica mešanja premoga v termoelektrarni Trbovlje, kjer so prej uporabljali samo domačega. Ostala trdna goriva so porabljena v končni rabi, zlasti v industriji, nekaj pa se jih še vedno porabi v gospodinjstvih, vendar je količina tako majhna, da je statistika ne beleži več.

Pri plinastih gorivih je situacija v končni rabi najbolj problematična, kar se je pokazalo tudi lansko zimo. Poraba plina v transformacijah je minimalna, večina se ga porabi v industriji, sledijo gospodinjstva ter ostala raba. Glavna vira sta Rusija in Alžirija. Na sliki (Slika 4) ima velik delež tudi Avstrija, vendar sama ne črpa plina, ampak ga prav tako uvaža v glavnem iz Rusije ter Alžirije. Če med ti dve državi razdelimo plin iz Avstrije, Rusija prispeva 57 %, Alžirija pa 40 %.

Slovenija je torej močno izpostavljena pri dobavah premoga, kjer največji dobavitelj, Indonezija, predstavlja 69 % vseh uvoženih trdnih goriv, vendar je zaradi domače proizvodnje delež v skupni oskrbi s trdnimi gorivi nizek (20 %). Zato to gorivo ni problematično z vidika zanesljivosti oskrbe.

Mnogo bolj so problematična tekoča goriva, kjer Ciper predstavlja kar 49 % v oskrbi s tekočimi gorivi, pri čemer ta država ni izvorna država goriva. Olajševalna okoliščina pri tekočih gorivih je zagotovo ta, da je virov več. Zlasti pa je problematično zagotavljanje zanesljivosti pri oskrbi z zemeljskim plinom, kjer sta dobavitelja v grobem samo dva, Rusija in Alžirija. Ta problem je pereč tudi na ravni EU, zato potekajo številna prizadevanja, da bi razširili nabor virov oziroma izboljšali dostopnost. V igri so kar trije večji projekti: Južni tok (izvor: Rusija, cilj: Avstrija in Italija, obhod Ukrajine), Nabucco (izvor: Turčija, cilj: srednja Evropa), Nord Stream (izvor: Rusija, cilj: Nemčija, obhod Ukrajine).