Kazalec prikazuje gibanje izpustov plinov, ki povzročajo zakisovanje in evtrofikacijo ter strukturo izpustov posameznega plina glede na vir onesnaževanja v obdobju 1990–2021. Med snovi, ki povzročajo zakisovanje prištevamo žveplove okside (SO_x), dušikove okside (NO_x) in amonijak (NH₃). Dušikovi oksidi in amonijak prispevajo tudi k evtrofikaciji. Skupni izpusti snovi, ki povzročajo zakisovanje in evtrofikacijo so izraženi kot vsota izpustov vseh treh onesnaževal in pomnoženi s pripadajočimi faktorji zakisovanja. Izpusti so podani v ekvivalentu zakisovanja.

Skupni izpusti plinov, ki povzročajo zakisovanje (SO_x, NO_x in NH₃) so bili leta 2021 v Sloveniji manjši za 81 odstotkov glede na leto 1990, predvsem zaradi nižjih izpustov žveplovega dioksida. Žveplovi oksidi nastajajo pri zgorevanju goriv, ki vsebujejo žveplo.Ti so se v obravnavanem obdobju zmanjšali za 98 odstotkov. Zmanjšanje je predvsem posledica namestitve razžvepljevalnih naprav v Termoelektrarnah Šoštanj in Trbovlje, uporabe uvoženega premoga z nizko vsebnostjo žvepla v Termoelektrarni Toplarni Ljubljana, uvajanja tekočih goriv z nižjo vsebnostjo žvepla ter nadomeščanja tekočih in trdnih goriv v industriji z zemeljskim plinom. V zadnjem času se zmanjšujejo tudi izpusti iz sektorja industrijski procesi, ki so posledica izvrševanja Uredbe o vrsti dejavnosti in naprav, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega (IPCC Uredba). Največji vir izpustov žveplovih oksidov je po podatkih za leto 2021 predstavljal sektor oskrbe z energijo. Proizvodnja električne energije in toplote je k skupnim državnim izpustom žveplovih oksidov prispevala 40 %. Skupni izpusti žveplovih oksidov so bili leta 2021 za 85 % nižji od ciljne vrednosti, ki ne sme biti presežena od leta 2010 dalje. Prav tako so bile izpolnjene zaveze o zmanjšanju izpustov glede na vrednosti izpustov v letu 2005. Izpusti žveplovih oksidov so bili leta 2021 za 90 % nižji kot leta 2005. Žveplovi oksidi so v izpustih plinov, ki povzročajo zakisovanje in evtrofikacijo predstavljali 7 %.

Največji delež v izpustih snovi, ki povzročajo zakisovanje in evtrofikacijo je leta 2021 predstavljal amonijak. Delež amonijaka je v skupnih izpustih predstavljal 61 %. Glavni vir amonijaka je kmetijstvo, prispeva kar 93 % k skupnim državnim izpustom amonijaka. Izpusti amonijaka so bili v letu 2021 glede na leto 1990 nižji za 22 %. Znižanje izpustov je predvsem posledica manjšega števila glav živine. Izpusti amonijaka so bili leta 2021 za 8 % nižji od ciljne vrednosti, ki ne sme biti presežena od leta 2010 dalje. Izpusti amonijaka so bili leta 2021 za 11 % nižji kot leta 2005.

Delež izpustov dušikovih oksidov je v skupnih izpustih snovi, ki povzročajo zakisovanje in evtrofikacijo v letu 2021 predstavljal 32 %. Glavni vir izpustov dušikovih oksidov je v letu 2021 predstavljal cestni promet (40 %), sledita ostali promet in raba goriv v industriji s po 14 %. Glede na leto 1990 so se izpusti NO_x zmanjšali za 66 %, najbolj v prometu zaradi strožjih emisijskih standardov za motorna vozila, izvajanja ukrepov v termoelektrarnah in toplarnah, pa tudi zaradi zamenjave goriv in izboljšanja procesov izgorevanja v industriji. Vrednosti izpustov dušikovih oksidov so bili v letu 2021 za 43 % nižji od ciljne vrednosti, ki ne sme biti presežena od leta 2010 dalje. Izpusti dušikovih oksidov so bili leta 2021 za 53 % nižji kot leta 2005. Izpusti dušikovih oksidov niso odvisni le od vsebnosti dušika v gorivu, temveč nastajajo predvsem po reakciji dušika in kisika v zraku med zgorevanjem pri visokih temperaturah.

Slovenija je v letu 2021 z vrednostjo 0,84 kg izpustov snovi, ki povzročajo zakisovanje in evtrofikacijo na prebivalca za malenkost presegala povprečje EU-27 (0,81 kg/prebivalca). V skupini držav EU-27 se je v letu 2021 Slovenija uvrstila na 15. mesto. Največji izpusti na prebivalca so bili leta 2021 zabeleženi na Irskem (1,95 kg/prebivalca), najnižji pa na Malti (0,36 kg/prebivalca).

Za doseganje ciljnih vrednosti so bili sprejeti ukrepi na področju izboljšanja energetske učinkovitosti, zamenjave trdih fosilnih goriv z zemeljskim plinom in obnovljivimi viri energije, uvajanje strožjih emisijskih standardov za motorna vozila, dosledno izvajanje okoljske zakonodaje, predvsem na področju celovitega preprečevanja in nadzora nad industrijskim onesnaževanjem (uporaba najboljših razpoložljivih tehnologij) ter spodbujanje dobre kmetijske prakse.

Izpusti snovi, ki povzročajo zakisovanje škodujejo zdravju ljudi ter povzročajo škodo na vodnih ekosistemih, gozdovih, pridelkih ter zgradbah, predvsem zaradi pospeševanja rjavenja (korozije). Negativni učinki zakisovanja so odvisni od potenciala zakisovanja za posamezno onesnaževalo in lastnosti posameznih ekosistemov in materialov. Najmočnejši zakisovalni učinek ima amonijak, ki prispeva tudi k učinku evtrofikacije. Prekomerno kopičenje hranilnih snovi v vodah (evtrofikacija) lahko povzroči zmanjšanje in spremembo bioraznovrstnosti.

Izpusti NO_x prispevajo tudi k nastanku prizemnega ozona, ki nastaja pri zapletenih foto-kemičnih reakcijah v spodnjih plasteh atmosfere ob povečanem sončnem sevanju, predvsem v poletnih mesecih in pri ljudeh povzroča bolezni dihal.

Izpusti NO_x, SO_x in NH₃ poleg zakisovanja in evtrofikacije povzročajo tudi nastanek prašnih delcev, ki vplivajo na večjo pogostost bolezni dihal. NO_x, SO_x in NH₃ imenujemo tudi sekundarni trdni delci oziroma predhodniki trdnih delcev PM10, ki se kot posledica fizikalno-kemičnih reakcij preoblikujejo v trdne delce s premerom 10 μm ali manj.