Kazalec prikazuje obseg vlaganj v infrastrukturo cestnega, železniškega, letalskega in pomorskega prometa v Sloveniji v obdobju 1992–2009. Vključene so vse naložbe v infrastrukturo, razen stroškov rednega vzdrževanja. Infrastrukturne naložbe obsegajo izdatke za novogradnjo ali povečevanje obstoječe infrastrukture, vključno s prenavljanjem, posodabljanjem in večjimi popravili. Infrastruktura vključuje zemljišča, gradnjo stalnih poti, stavb, mostov in predorov, prav tako pa nepremično napeljavo, opremo in instalacije, ki so z njimi povezane (signalizacija, telekomunikacija, verižnice, elektrarne itn.). Izdatki za vzdrževanje infrastrukture so izdatki za njeno ohranjanje v takem stanju, da lahko deluje (SURS, 2004). Pri infrastrukturi letalskega in pomorskega prometa so vključene tudi naložbe v naprave za vodenje prometa in zagotavljanje varnosti.

Kazalec vlaganja v infrastrukturo posameznih prometnih podsistemov praviloma izkazuje resnično prometno politiko držav, regij ali mest, saj se pogosto kljub deklarativni podpori trajnostnim prevoznim načinom v strateških dokumentih na izvedbeni ravni še naprej vlaga predvsem v infrastrukturo cestnega prometa.

Kazalec izraža, Kazalec izraža, da je Slovenija dobro desetletje večino svojih obsežnih vlaganj v infrastrukturo usmerjala v cestno omrežje, predvsem v gradnjo avtocestnega križa, manjši delež tudi v druge državne ceste. Železnice, ki imajo veliko večjo trajnostno zmožnost, razvojno zaostajajo, saj so naložbeno zanemarjene. Obstoječe železniške proge, pretežno zgrajene v 19. stoletju, niti glede svojih parametrov niti glede zmogljivosti ne ustrezajo več sodobnim prevoznim potrebam ter so popolnoma nekonkurenčne sodobnemu cestnemu omrežju Slovenije in posodobljenim železnicam večine držav EU. Letalski in pomorski promet v sestavi celotnih infrastrukturnih naložb države nimata pomembnejše vloge.

Najpomembnejši vir finančnih sredstev izgradnje avtocest so bila poleg proračuna najeta posojila in dolgoročne infrastrukturne obveznice. Po dograditvi avtocestnega omrežjase financiranje gradnje ne bo končalo, temveč naj bi po načrtih Nacionalnega programa izgradnje avtocest stroške avtocestnega programa (skupaj več kakor 10 milijard evrov) odplačevali do leta 2033. Sočasno bodo stroški upravljanja in vzdrževanja tega omrežja hitro naraščali. Prihodnje vlaganje v železniško infrastrukturo je veliko manj razdelano, saj zaenkrat nima podlage v osveženem nacionalnem programu za to področje. Kljub temu se s podporo EU izvajajo projekti posodabljanja omrežja V. vseevropskega koridorja, ki ga je v svojih prednostnih nalogah visoko uvrstila tudi EU.

V zadnjih letih so opazne spremembe v razmerju vlaganj državnih sredstev v posamezne prometne podsisteme. Še leta 2000 je višina sredstev za avtocestno omrežje znašala kar 80 %, za državne ceste 13 % in za železniško omrežje samo 5 %. Z zaključevanjem avtocestnega omrežja so se investicije počasi začele prestavljati zlasti v izgradnjo in posodobitev železniškega omrežja. Leta 2009 je tako višina vlaganj za avtocestno omrežje padla na 61 %, medtem ko so se sredstva za železniško infrastrukturo dvignila na 16 %. Rahel porast je zaznati tudi pri vlaganju v državne ceste, katerih investicijski delež je v letu 2009 narasel na 23 %. Pri tem je treba poudariti, da so viri gradnje avtocest v zadnjih letih vse manj proračunski in iz sredstev, zbranih s cestninami. Čedalje bolj se gradnja financira z različnimi oblikami zadolževanja, na primer s posojili mednarodnih finančnih organizacij, tujimi finančnimi posojili in domačimi finančnimi posojili. Na vlaganja v prometno infrastrukturo je močno vplivala tudi gospodarska kriza, saj so se le-ta leta 2009 zmanjšala za kar 34 % glede na leto 2008, zmanjševanje pa se je nadaljevalo tudi v letu 2010.

Vrsta držav članic EU se pospešeno ukvarja tudi z vlaganjem v infrastrukturo nemotoriziranih prevoznih načinov (hoja, kolesarjenje) bodisi z gradnjo državnih kolesarskih omrežij in pešpoti bodisi s spodbujanjem trajnostnih oblik prometa, tako da sofinancira lokalno infrastrukturo teh prevoznih načinov. Tudi v Sloveniji država in lokalne skupnosti v zadnjem času namenjajo večjo skrb kolesarski infrastrukturi. Pred leti je bila pripravljena strategija za vzpostavitev državnega kolesarskega omrežja, vlaganje vanj (v zadnjih šestih letih do leta 2009 približno 1,7 milijona evrov) pa se pogosto dopolnjuje s pobudami na regionalni in lokalni ravni v obliki skupnih naložb v kolesarske povezave, ki imajo večinoma turistični in rekreacijski pomen. Tudi v večjih mestih je zaznati, praviloma zaradi pritiska civilne družbe, povečano vlaganje v infrastrukturo kolesarskega prometa.

Tudi v državah EU je največ naložb namenjenih za izboljšanje cestne infrastrukture. V zadnjem desetletju se je sicer povečal tudi delež naložb za ostale načine prevoza (železniški, pomorski in zračni), vendar je v hkrati naraščalo tudi vlaganje v cestni prevoz. Rast vlaganj v prometno infrastrukturo je bila za skoraj vse načine prevozov (izjema je le pomorski prevoz) v državah EU-12 veliko višja kot v državah EU-15. Skupna vlaganja v prometno infrastrukturo so v državah EU-12 kar desetkrat nižja kot v državah EU-15, vendar je bila rast naložb v zadnjem desetletju v državah EU-12 400 %, medtem ko je bila v državah EU-15 le 50 %. Skupna vlaganja v prometno infrastrukturo v državah EEA-32 so se kljub pričetku gospodarske krize in zmanjšanju transportnih dejavnosti v letu 2008 povečala za 3 % glede na leto 2007. Dejanske posledice gospodarske krize se bodo na tem področju pokazale šele v naslednjih letih.