Podzemna voda je v Sloveniji najpomembnejši vir pitne vode, s katerim se oskrbuje več kot 95 % prebivalcev. Približno tretjina podzemne vode, ki se črpa za pitno vodo, je dovolj dobre kakovosti, da se lahko do potrošnikov dovaja v naravnem stanju brez vsakršne obdelave. Naravna podzemna voda brez onesnaževal je za zdravje najbolj primerna. Kakovost podzemne vode je torej pomembna tako iz okoljskega kot tudi zdravstvenega vidika.

Kazalec »VD11 Kakovost podzemnih voda« podaja oceno kemijskega stanja podzemne vode v Sloveniji. Za vodno telo podzemne vode se glede na podatke monitoringa vsako leto določi kemijsko stanje, v obdobju poročanja načrtov upravljanja voda (NUV) pa se pripravi tudi ocena za večletno obdobje. ripravi tuxi ocena za šetletno obdopbjeZa Za V daljšem časovnem obdobju spremljamo tudi trende rasti ali zniževanja vsebnosti kemijskih onesnaževal.

Vodonosnik je geološka plast, ki ima sposobnost akumuliranja in prevajanja pomembnejših količin podzemne vode. V Sloveniji prevladujeta dva tipa vodonosnikov in sicer vodonosniki z medzrnsko poroznostjo v ravninskih delih rečnih dolin ter vodonosniki s kraško in razpoklinsko poroznostjo. Če isto vodno telo podzemne vode združuje vodonosnike tako z medzrnsko kot tudi kraško in razpoklinsko poroznostjo, ga opredelimo kot vodno telo podzemne vode z vodonosniki kombiniranega tipa poroznosti. Vodno telo podzemne vode je podzemna voda v enem ali več sosednjih vodonosnikih. V Sloveniji je s pravilnikom določenih 21 vodnih teles podzemne vode (Pravilnik o določitvi vodnih teles podzemnih voda, Uradni list RS 63/2005).

Kemijsko stanje vodnega telesa podzemne vode se določa skladno z direktivama ES (Vodna direktiva, 2000/60/ES, Direktiva za podzemno vodo, 2006/118/ES), slovenskimi predpisi (Uredba o stanju podzemnih voda, Uradni list RS, št. 25/09, 68/12 in 66/16) in Metodologijo za ugotavljanje stanja vodnih teles podzemne vode (http://www.arso.gov.si/vode/podzemne%20vode/ ). Dodatno se ugotavlja vpliv prekomerno obremenjene podzemne vode na stanje površinske vode, soodvisne kopenske in vodne ekosisteme ter na stopnjo obdelave pitne vode. Oceni se tudi morebitne vdore slane ali druge onesnažene vode.

Kemijsko stanje vodnega telesa podzemne vode je dobro, če so povprečne vrednosti parametrov nižje ali enake standardom kakovosti oziroma vrednostim praga. V nasprotnem primeru se ugotavlja obseg onesnaženja podzemne vode. Kemijsko stanje je kljub preseženim vrednostim enega ali več parametrov dobro, če obseg onesnaženja ne presega 30% vodnega telesa podzemne vode in če ne poslabša stanja soodvisnih površinskih voda ter kopenskih in vodnih ekosistemov. Onesnaženje tudi ne sme povečati stopnje obdelave pitne vode. V nasprotnem primeru je kemijsko stanje vodnega telesa podzemne vode slabo.

Oceni kemijskega stanja se pripiše raven zaupanja, ki pokaže, kakšna je zanesljivost ocene. Visoka raven zaupanja pomeni, da je ocena stanja zanesljiva. Srednja in nizka raven zaupanja pa pomenita, da bodo potrebne dodatne meritve  ali širitev mreže merilnih mest, s katerimi bo ocena stanja dokončno potrjena. V ta namen smo v letih 2014 in 2015 merilno mrežo razširili z novimi objekti, zgrajenimi v okviru projekta BOBER. Objekti so bili zgrajeni na bolj obremenjenih vodnih telesih. 

Onesnaženost podzemne vode je odvisna tako od obremenjevanja podzemne vode zaradi človekovih dejavnosti kot tudi od naravnih danosti vodonosnikov, pogosto imenovane ranljivost. Parametri, ki v Sloveniji povzročajo slabo kemijsko stanje podzemne vode, so predvsem nitrati in pesticidi ter njihovi razgradnji produkti, na nekaterih merilnih mestih pa tudi klorirana organska topila.

V ravninskih delih rečnih dolin prevladujejo vodonosniki z medzrnsko poroznostjo, imenovani tudi aluvialni vodonosniki. Obremenitve teh vodonosnikov so zaradi intenzivnih človekovih dejavnosti, kot so kmetijstvo, industrija, promet, gosta poseljenost in odlagališča odpadkov, največje.

V alpskih predelih in na Krasu prevladujejo vodonosniki s kraško in razpoklinsko poroznostjo. Ti vodonosniki, predvsem kraški, so zelo ranljivi, vendar so v Sloveniji pretežno naravno zaščiteni. Večina vodonosnikov s kraško in razpoklinsko poroznostjo je v hribovitih, manj poseljenih območjih, ki so poraščena z gozdovi.

Kemijsko stanje v tretjem obdobju poročanja NUV je prikazano na karti Slovenije (slika VD11-1). Slabo kemijsko stanje je določeno za vodna telesa, ki jih sestavljajo vodonosniki z medzrnsko poroznostjo in sicer Savinjska, Dravska in Murska kotlina. Raven zaupanja ocene kemijskega stanja za ta vodna telesa je visoka. Vzrok za slabo kemijsko stanje teh vodnih teles je nitrat in v primeru Dravske kotline tudi atrazin. Na vseh treh vodnih telesih je bil ugotovljen statistično značilen trend zniževanja vsebnosti nitrata. Na Dravski kotlini statistično značilno upada tudi vsebnost atrazina.

Na sliki VD11-2 je prikazana primerjava kemijskega stanja v okviru NUV I, NUV II in NUV III. V vseh treh poročevalskih obdobjih je bilo slabo kemijsko stanje določeno za vodna telesa Savinjske, Dravske in Murske kotline. V prvem poročevalskem obdobju je bilo slabo kemijsko stanje določeno tudi za vodno telo Vzhodne Slovenske gorice.