Podzemna voda je v Sloveniji najpomembnejši vir pitne vode, s katerim se oskrbuje več kot 95 % prebivalcev. Približno tretjina podzemne vode, ki se črpa za
pitno vodo, je dovolj dobre kakovosti, da se lahko do potrošnikov dovaja v naravnem stanju brez vsakršne obdelave. Naravna podzemna voda brez onesnaževal
je za zdravje najbolj primerna. Kakovost podzemne vode je torej pomembna tako iz okoljskega kot tudi zdravstvenega vidika.

Kazalec »VD11 Kakovost podzemnih voda« podaja oceno kemijskega stanja podzemne vode v Sloveniji. Za vodno telo podzemne vode se glede na podatke
monitoringa vsako leto določi kemijsko stanje, v obdobju poročanja načrtov upravljanja voda (NUV) pa se pripravi tudi ocena za šestletno obdobje poročanja.
ripravi tuxi ocena za šetletno obdopbjeZa Za V daljšem časovnem obdobje spremljamo tudi trende rasti ali zniževanja vsebnosti kemijskih parametrov.

Vodonosnik je geološka plast, ki ima sposobnost akumuliranja in prevajanja pomembnejših količin podzemne vode. V Sloveniji prevladujeta dva tipa
vodonosnikov in sicer vodonosniki z medzrnsko poroznostjo v ravninskih delih rečnih dolin ter vodonosniki s kraško in razpoklinsko poroznostjo. Če isto
vodno telo podzemne vode (VTPodV) združuje vodonosnike tako z medzrnsko kot tudi kraško in razpoklinsko poroznostjo, ga opredelimo kot VTPodV z vodonosniki
kombiniranega tipa poroznosti. Vodno telo podzemne vode je podzemna voda v enem ali več sosednjih vodonosnikih. V Sloveniji je s pravilnikom določenih 21
vodnih teles podzemne vode (Pravilnik o določitvi vodnih teles podzemnih voda, Uradni list RS 63/2005).

Kemijsko stanje vodnega telesa podzemne vode se določa skladno z direktivama ES (Vodna direktiva, 2000/60/ES, Direktiva za podzemno vodo, 2006/118/ES),
slovenskimi zakonskimi predpisi (Uredba o stanju podzemne vode, Uradni list RS št. 25/2009, 68/2012) in Metodologijo za ugotavljanje stanja vodnih teles
podzemne vode (www.mop.gov.si). Vsi podatki, pridobljeni v okviru državnega monitoringa kakovosti podzemne vode se obdelajo s statističnimi metodami.
Dodatno se ugotavlja vpliv prekomerno obremenjene podzemne vode na stanje površinske vode, soodvisne kopenske in vodne ekosisteme ter na stopnjo obdelave
pitne vode. Oceni se tudi morebitne vdore slane ali druge onesnažene vode.

Kemijsko stanje vodnega telesa podzemne vode je dobro, če so povprečne vrednosti parametrov nižje ali enake standardom oziroma vrednostim praga. V
nasprotnem primeru se ugotavlja obseg onesnaženja podzemne vode. Kemijsko stanje je kljub preseženim vrednostim enega ali več parametrov dobro, če obseg
onesnaženja ne presega 30% vodnega telesa podzemne vode in če ne poslabša stanja soodvisnih površinskih voda ter kopenskih in vodnih ekosistemov.
Onesnaženje tudi ne sme povečati stopnje obdelave pitne vode. V nasprotnem primeru je kemijsko stanje vodnega telesa podzemne vode slabo.

Oceni kemijskega stanja se pripiše raven zaupanja, ki pokaže, kakšna je zanesljivost ocene. Visoka raven zaupanja pomeni, da je ocena stanja zanesljiva.
Srednja in nizka raven zaupanja pa pomenita, da bodo potrebne dodatne meritve ali širitev mreže merilnih mest, s katerimi bo ocena stanja dokončno
potrjena. V ta namen smo v letih 2014 in 2015 merilno mrežo razširili z novimi objekti, zgrajenimi v okviru projekta BOBER. Objekti so bili zgrajeni na
bolj obremenjenih vodnih telesih.

Onesnaženost podzemne vode je odvisna tako od obremenjevanja podzemne vode zaradi človekovih dejavnosti kot tudi od naravnih danosti vodonosnikov, pogosto
imenovane ranljivost. Parametri, ki v Sloveniji povzročajo slabo kemijsko stanje podzemne vode, so predvsem nitrati in pesticidi ter njihovi razgradnji
produkti, na nekaterih merilnih mestih pa tudi klorirana organska topila.

V ravninskih delih rečnih dolin prevladujejo vodonosniki z medzrnsko poroznostjo, pogosto imenovani aluvialni vodonosniki. Obremenitve teh vodonosnikov so
zaradi intenzivnih človekovih dejavnosti, kot so kmetijstvo, industrija, promet, gosta poseljenost in odlagališča odpadkov, največje.

V alpskih predelih in na Krasu prevladujejo vodonosniki s kraško in razpoklinsko poroznostjo. Ti vodonosniki, predvsem kraški, so zelo ranljivi, vendar so
v Sloveniji pretežno naravno zaščiteni. Večina vodonosnikov s kraško in razpoklinsko poroznostjo je v hribovitih, manj poseljenih območjih, ki so poraščena
z gozdovi.

Kemijsko stanje v drugem obdobju poročanja NUV je prikazano na karti Slovenije (slika VD11-1). Slabo kemijsko stanje je določeno za vodna telesa, ki jih
sestavljajo vodonosniki z medzrnsko poroznostjo in sicer Savinjska, Dravska in Murska kotlina. Raven zaupanja ocene kemijskega stanja za ta vodna telesa je
visoka. Vzrok za slabo kemijsko stanje teh vodnih teles je nitrat in v primeru Dravske kotline tudi atrazin. V vseh treh vodnih telesih je bil ugotovljen
statistično značilen trend zniževanja vsebnosti nitrata, zaradi česar bi lahko vodna telesa sčasoma dosegla dobro kemijsko stanje.

Na sliki VD11-2 je prikazana primerjava kemijskega stanja v okviru NUV I in NUV II. V obeh poročevalskih obdobjih je bilo slabo kemijsko stanje določeno za
vodna telesa Savinjske, Dravske in Murske kotline. V prvem poročevalskem obdobju je bilo slabo kemijsko stanje določeno tudi za vodno telo Vzhodne
Slovenske gorice.

Kemijsko stanje vodnih teles v letih 2006-2015 je prikazano na sliki VD11-3. V letu 2006 smo mrežo razširili na vsa vodna telesa. V letih 2007 in 2008 smo
monitoring izvajali na vseh vodnih telesih podzemne vode, prav tako v letu 2012, ko smo izvedli nadzorno spremljanje stanja. V ostalih letih smo izvajali
program obratovalnega spremljanja stanja, v program pa so bila vključena bolj obremenjena vodna telesa v medzrnskih vodonosnikih in kraško-razpoklinska
vodna telesa, kjer se nahajajo večja zajetja pitne vode in kjer analiza pritiskov kaže, da bi lahko prišlo do onesnaženja virov pitne vode. Neobremenjena
vodna telesa, ki so več let izkazovala dobro kemijsko stanje, so v program monitoringa vključena le v letih, ko se izvaja nadzorno spremljanje stanja.