Kazalec prikazuje izpuste onesnaževal zraka iz prometa, ki povzročajo zakisovanje, izpuste predhodnikov ozona, izpuste trdnih delcev, metana in ogljikovega dioksida. Kazalec zajema vse vrste prometa (cestni promet, železniški promet, letalski promet, promet plovil in ostali necestni promet). Prikazani so struktura izpustov po posameznih snoveh in izpusti iz avtomobilskega prometa.

Med snovi, ki povzročajo zakisovanje, prištevamo: žveplove okside (SO_x), dušikove okside (NO_x) in amonijak (NH₃). Med predhodnike ozona prištevamo: dušikove okside (NO_x), ogljikov oksid (CO), metan (CH₄) in nemetanske hlapne organske snovi (NMVOC). Predhodnik ozona je snov, ki prispeva k nastajanju prizemnega (troposferskega) ozona.

Izpuste delcev delimo na primarne delce PM₁₀ in na sekundarne delce PM₁₀. Primarni delci PM₁₀ so delci s premerom 10 μm ali manj, ki so neposredno izpuščeni v zrak (PM₁₀). Med sekundarne delce PM₁₀ oziroma predhodnike delcev PM₁₀ uvrščamo NO_x, SO_x in NH₃, ki se kot posledica fizikalno-kemičnih reakcij preoblikujejo v delce s premerom 10 μm ali manj.

Promet je eden glavnih povzročiteljev izpustov snovi, ki so vzrok za zakisovanje, nastanek prizemnega ozona in trdnih delcev. K izpustom največ prispeva cestni promet. Za večino onesnaževal je ta delež večji od 80 %. Kljub temu podatki kažejo, da so se med letoma 2008 in 2016 izpusti iz avtomobilskega prometa v Sloveniji zmanjšali, in sicer izpusti NO_X za 9 %, izpusti CO₂ za 5 %, izpusti PM₁₀ za 20 % in izpusti PM_2.5 za 23 %.

Med letoma 1990 in 2016 so se izpusti snovi, ki povzročajo zakisovanje v sektorju promet znižali za 52 %, predhodnikov ozona za 66 %. Izpusti trdnih delcev so se glede na leto 2000 znižali za 25 %. Zmanjšanje izpustov je posledica uvajanja strožjih emisijskih standardov za motorna vozila, obnova voznega parka in nižje vsebnosti žvepla v gorivu. V letih 2009 in 2010 je opazen precejšen upad izpustov v primerjavi z letom 2008, kar je odraz gospodarske krize in s tem posledično manjše porabe goriva.

Izpusti SO_x NO_x in NH₃ v atmosfero in njihove naknadne kemične reakcije ter odlaganje v ekosistemih povzročajo zakisovanje prsti in vode. Odlaganje teh snovi povzroča škodo na ekosistemih, stavbah in materialih (korozija). Negativni učinki zakisovanja so odvisni od potenciala zakisovanja za posamezno onesnaževalo in lastnosti posameznih ekosistemov in materialov. Najpomembnejše onesnaževalo v prometu, ki povzroča zakisovanje, je NO_X. Četudi so se izpusti dušikovih oksidov iz prometa v obdobju 1990–2016 zmanjšali za 39 %, so k celotnemu zakisovanju v letu 2016 prispevali kar 96 %. NO_X in NH₃ povzročata tudi prekomerno kopičenje dušika v zemlji in vodah (evtrofikacija).

K nastanku prizemnega ozona prispevajo izpusti NO_X, NMVOC, CO in CH₄ (t.i. predhodniki troposferskega ozona), ki vstopajo v zapletene fotokemične reakcije v spodnjih plasteh atmosfere. V Sloveniji je največji vir predhodnikov ozona promet. Posamezna onesnaževala imajo različen potencial za tvorbo prizemnega ozona. Med snovmi, ki prispevajo k tvorbi ozona, so imeli v letu 2016 največji delež dušikovi oksidi (80 %). Koncentracije ozona so odvisne predvsem od vremena v pomladnih in poletnih mesecih, zato imajo izrazito letno nihanje. Poleg tega je pomemben prenos koncentracij ozona preko meja. Za Slovenijo, predvsem Primorsko, je njegov izdatni vir Padska nižina, kjer nastajajo večje količine ozona. Prizemni (troposferski) ozon škodljivo vpliva na zdravje ljudi in ekosistemov. Visoke koncentracije prizemnega ozona pri ljudeh vplivajo na dihalni sistem, zlasti pljuča, v ekosistemih pa vplivajo na zmanjšanje pridelka, povzročajo škodo na listih ter znižujejo odpornost vegetacije na bolezni. Ozon povzroča tudi poškodbe na plastiki in gumi.

Izpusti primarnih delcev PM₁₀ in njihovih sekundarnih predhodnikov (NO_X, SO_X in NH₃) so se v obdobju 2000–2016 zmanjšali za 25 %. K manjšim izpustom primarnih delcev PM₁₀ je največ prispevalo zmanjševanje izpustov SO₂ kot sekundarnega predhodnika PM₁₀. Tudi k izpustom delcev so v letu 2016 največ prispevali dušikovi oksidi (92 %). Posamezna onesnaževala imajo različen potencial za tvorbo sekundarnih delcev. Delci so velika težava v urbanem okolju, in to ne samo pri nas, temveč povsod po Evropi in na svetovni ravni. Vdihavanje delcev lahko povzroči pogostejše in težje bolezni dihal, kar povečuje možnost prezgodnje smrti. Na zdravje posebej vplivajo manjši delci, ki prodirajo globlje v pljuča. Povzročajo lahko tudi razvoj pljučnega raka.

Cilje izboljšanja kakovosti zraka opredeljuje evropska zakonodaja (Direktiva (EU) 2016/2284 o zmanjšanju nacionalnih emisij za nekatera onesnaževala zraka (direktiva NEC)) ter Zakon o ratifikaciji Protokola o zmanjševanju zakisljevanja, evtrofikacije in prizemnega ozona h Konvenciji iz leta 1979 o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja (MPZZE). Obvladovanje in zmanjševanje izpustov v zrak je tudi cilj Resolucije nacionalnega programa varstva okolja za obdobje 2005–2012 in Operativnega programa doseganja nacionalnih zgornjih mej emisij onesnaževal zunanjega zraka. Z izvajanjem ukrepov se zagotavlja boljša kakovost zraka. Najpomembnejši ukrepi so: zmanjševanje individualnega prometa na urbanih območjih ob hkratnem povečanju deleža uporabe javnega prometa in izboljšanje le-tega, preusmeritev tovornega prometa na železnice in zmanjšanje osebnega potniškega prometa, predvsem na krajših razdaljah v mestih, podražitev parkiranja v mestnih središčih, dosledno kaznovanje za nepravilno parkiranje vozil sočasno s pocenitvijo in izboljšanjem javnega prometa, povišanje cestnih pristojbin za tovorna vozila, spodbujanje uporabe osebnih vozil, ki manj onesnažujejo okolje, dosledna kontrola učinkovitosti delovanja katalizatorjev, preprečevanje prekomejnega transporta onesnaževanja z doslednim izpolnjevanjem evropskih mehanizmov v skladu z mednarodnimi pogodbami (protokoli in konvencije) in meddržavnim dvostranskim sodelovanjem.