Kazalec prikazuje izpuste onesnaževal zraka iz prometa, ki povzročajo zakisovanje, izpuste predhodnikov ozona ter izpuste trdnih delcev. Zajema vse vrste prometa, cestni promet, železniški promet, letalski promet, promet plovil in ostali necestni promet. Prikazana je tudi struktura izpustov po posameznih snoveh.

Med snovi, ki povzročajo zakisovanje prištevamo: žveplov dioksid (SO₂), dušikove okside (NO_x) in amoniak (NH₃).

Predhodnik ozona je snov, ki prispeva k nastajanju prizemnega (troposferskega) ozona. Med predhodnike ozona prištevamo: dušikove okside (NO_x), ogljikov monoksid (CO), metan (CH₄) in nemetanske ogljikovodike (NMVOC).

Izpuste trdnih delcev delimo na primarne trdne delce PM10 in sekundarne trdne delce PM10. Primarni trdni delci PM10 so trdni delci s premerom 10 μm ali manj, ki so neposredno izpuščeni v zrak (PM10). Med sekundarne trdne delce PM10 oziroma predhodnike trdnih delcev PM10 pa uvrščamo NOx, SO2 in NH3, ki se kot posledica fotokemičnih reakcij preoblikujejo v trdne delce s premerom 10 μm ali manj.

Promet je eden glavnih povzročiteljev izpustov snovi, ki so vzrok za zakisovanje, nastanek ozona in trdnih delcev. Teh izpustov je v Sloveniji in drugih evropskih državah čedalje manj tako, da so bili okoljski cilji za leto 2010 v 2007 že doseženi. Med letoma 1990 in 2007 so se izpusti snovi, ki povzročajo zakisovanje znižali za 42 %, predhodnikov ozona za 52 %. Izpusti trdnih delcev so se glede na leto 2000 znižali za 10 %. V državah EEA-32 so med letoma 1990 in 2006 izpusti snovi iz prometa, ki povzročajo zakisovanje upadli za 34 %, predhodnikov ozona za 47 % in trdnih delcev za 31 %. To je predvsem posledica manjših izpustov iz osebnih vozil ob povečani uporabi katalizatorjev, nižje vsebnosti žvepla v gorivu in obnovi voznega parka. Pričakuje se, da bo delež prometnega sektorja v naslednjih letih še krepkejši zaradi višje stopnje zmanjševanja izpustov v drugih sektorjih (EEA, 2006).

Zakisovanje prsti in vode povzročajo izpusti SOx, NO_x in NH₃ v atmosfero, njihove naknadne kemične reakcije ter odlaganje in povzročanje škode v ekosistemih, na stavbah in materialih (korozija). Največji delež med plini, ki so krivec za zakisovanje, pripada NO_x (90 %), četudi so se njegovi izpusti iz prometa v Sloveniji v obdobju 1990–2007 zmanjšali za 29 %. NO_x in NH₃ povzročata tudi prekomerno kopičenje dušika v zemlji in vodnih telesih (evtrofikacija).

Ozon v troposferi je proizvod fotokemičnih reakcij, h katerim največ prispevajo njegovi predhodniki, predvsem NMVOC, NO_x, CO in CH₄. Koncentracije ozona so odvisne predvsem od vremena v pomladnih in poletnih mesecih, zato imajo izrazito letno nihanje. Poleg tega je pomemben prenos koncentracij ozona prek meja. Za Slovenijo, predvsem Primorsko, je njegov izdatni vir Padska nižina, kjer nastajajo večje količine ozona. V Sloveniji je največji vir predhodnikov ozona promet, ki prispeva dobrih 41 %. Med snovmi ima zopet največji delež NO_x (63 %). Prizemni (troposferski) ozon škodljivo vpliva na zdravje ljudi in ekosistem. Visoke koncentracije prizemnega ozona pri ljudeh vplivajo na dihalni sistem, zlasti pljuča, v ekosistemu pa vplivajo na zmanjšanje pridelka, povzročajo škodo na listih ter znižujejo odpornost na bolezni. Ozon povzroča tudi poškodbe na plastiki in gumi.

Delci so velik problem v urbanem okolju, in to ne samo pri nas, temveč povsod po Evropi. Vdihavanje trdnih delcev lahko povzroči pogostejše in težje bolezni dihal, kar povečuje možnost prezgodnje smrti. Zlasti so nevarni manjši delci, ki prodrejo globlje v pljuča. Izpusti primarnih in sekundarnih predhodnikov delcev PM10 so vse manjši, predvsem zaradi SO₂ kot sekundarnega predhodnika PM10, katerega izpusti iz prometa so se v obdobju 1990–2007 skrčili za 97 %.

Cilje izboljšanja kakovosti zraka opredeljuje evropska zakonodaja (Direktiva 2001/81/ES o nacionalnih zgornjih mejah emisij za nekatera onesnaževala zraka (direktiva NEC)) ter Protokol o zmanjšanju zakisljevanja, evtrofikacije in prizemnega ozona h konvenciji iz leta 1979 o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja. Obvladovanje in zmanjševanje izpustov v zrak je tudi cilj Nacionalnega programa varstva okolja (ReNPVO, 2006), ki vsebuje več operativnih programov s to nalogo. Njegov namen je zagotoviti boljšo kakovost zraka s postopnim zmanjševanjem izpustov SO₂, NO_x, NH₃ itd. v zrak. Zaradi manjših izpustov bi bilo posledično manj prizemnega ozona, zakisovanja in evtrofikacije. V programu so poudarjeni tudi cilji na prometnem področju, in sicer povečevanje deleža dizelskega goriva in zmanjševanje porabe bencina. Tako bi dosegli pozitivno zmanjšanje izpustov hlapnih organskih spojin in toplogrednih plinov, a tudi negativno povečanje izpustov trdnih delcev in dušikovih oksidov.