Koncentracija klorofila aje najpogostejši način vrednotenja biomase fitoplanktona. Fitoplankton je biološki element, ki se dobro odziva na obremenjevanje vodnega telesa s hranilnimi snovmi. Kazalec prikazuje vrednosti razmerja ekološke kakovosti (REK vrednosti) v površinskem sloju slovenskega morja za biomaso fitoplanktona, ki je izražena kot koncentracije klorofila a.

Klorofil a je eden izmed elementov za vrednotenje stanja morja v skladu z evropskima direktivama (Vodna direktiva 2000/60/ES in Okvirna direktiva o morski strategiji 2008/56/ES ) in s slovensko zakonodajo. Vrednotenje ekološkega stanja v skladu z Vodno direktivo predstavlja ugotavljanje spremenjenosti strukture in funkcije ekosistema v primerjavi z naravnimi – referenčnimi razmerami. Glede na ekološko kakovost se razvrsti ekosistem oz. vodno telo v enega izmed petih razredov kakovosti ekološkega stanja (Urbanič s sod., 2013, MOP, 2016). REK vrednost predstavlja razmerje med ugotovljeno vrednostjo metrike na izbranem merilnem mestu in referenčno vrednostjo metrike. Višja REK vrednost predstavlja boljše stanje oz. nižjo koncentracijo klorofila a.

Biomasa fitoplanktona lahko predstavlja tudi enega izmed kazalcev za spremljanje učinkovitosti ukrepov, namenjenih zmanjšanju vnosa hranilnih snovi v morje.

Učinki prekomerne obremenjenosti voda s hranilnimi snovmi so lahko škodljiva cvetenja alg, ki povzročijo spremembo barve vode, nastanek pene, pogin bentoške favne, prostoživečih in gojenih rib ter zastrupitve ljudi ob uživanju školjk. Velika biomasa fitoplanktona lahko zmanjša prozornost vode in spodnjo mejo uspevanja morskih cvetnic in makroalg. Poleg lokalnega pomanjkanja kisika, zmanjšanja biotske raznovrstnosti in spremenjenega obsega vzrejnih območij za ribe, lahko vse zgoraj našteto pospeši tudi rast nitastih makroalg.

Severni Jadran, katerega del je slovensko obalno morje, sodi med najproduktivnejše dele Sredozemskega morja. Posledice prekomerne obremenjenosti voda s hranilnimi snovmi se kažejo preko cvetenja fitoplanktona, pridnenega pomanjkanja kisika, poginov pridnenih organizmov in povečane pokritosti morskega dna s hitrorastočimi zelenimi algami.

Večji del Tržaškega zaliva, zlasti njegov vzhodni, slovenski del, je prvenstveno s hranilnimi snovmi reven vodni ekosistem z manjšimi znaki prekomerne obremenjenosti. To je zlasti očitno v manjših, polzaprtih zalivih, v katere se zlivajo komunalne odplake.

Upoštevajoč povprečne letne vrednosti prozornosti morja in klorofila-a pod 2,5 µg/l lahko slovensko obalno morje po OECD klasifikaciji uvrstimo med s hranilnimi snovmi revna (oligotrofna) obalna območja.

Prekomerna obremenitev obalnega morja s hranilnimi snovmi ima lahko različne negativne posledice. Zaradi povišanih koncentracij hranilnih snovi se lahko fitoplankton prekomerno namnoži, tudi do razsežnosti, ko govorimo o škodljivih cvetenjih. Povišana biomasa fitoplanktona povzroči zmanjšano prosojnost vode, kar lahko vpliva na spodnjo mejo uspevanja morskih cvetnic in makrofitskih alg, posledično pa ima negativen vpliv tudi na živalske združbe, ki so vezane na prizadete habitate. Po drugi strani odmiranje in razkroj fitoplanktonske biomase lahko privede do lokalnega pomanjkanja kisika v sloju pri dnu, kar posledično privede do pogina pridnenih organizmov..

Sredozemsko morje se v evropskem merilu uvršča med morja z najnižjimi koncentracijami klorofila a (EEA, 2016). Po drugi strani severni Jadran, katerega del je slovensko obalno morje, sodi med najproduktivnejše dele Sredozemskega morja. To je predvsem zaradi iztokov večjih rek kot so Pad, Adiža, Brenta, Livenza, Tilment in nam najbližjega iztoka reke Soče. V primerjavi z drugimi območji severnega Jadrana je večji del Tržaškega zaliva, zlasti njegov vzhodni, slovenski del, s hranilnimi snovmi dokaj reven morski ekosistem z lokalnimi znaki prekomerne obremenjenosti. Le-te so ugotovljene na podlagi vrednotenja z makroalgami (Orlando-Bonaca s sod, 2012a, 2012b). Dokaj nizka vsebnost hranil v slovenskem morju se odraža tudi z ovrednotenim dobrim oz. zelo dobrim stanjem glede na vrednosti REK biomase fitoplanktona (Slika MR4-1).

Za prikaz kazalnika sta izbrani dve merilni mesti z daljšim časovnim nizom podatkov (obdobje med letoma 1994 in 2015): eno v osrednjem delu Tržaškega zaliva, ki je bolj pod vplivom izlivnih voda reke Soče (CZ ), in drugo v JV delu Tržaškega zaliva, ki je izven neposrednega vpliva lokalnih obremenitev s kopnega (F). V sklopu državnega monitoringa se vzorce za analize biomase fitoplanktona jemlje na petih merilnih mestih, po enem v vsakem vodnem telesu slovenskega morja (Slika MR4-2). Izmed teh, štiri vodna telesa določajo obalne vode, eno pa teritorialno morje (merilno mesto CZ). Za pripravo Načrta upravljanja voda za vodni območji Donave in Jadranskega morja 2015 – 2021 (NUVII), kjer se ekološko stanje vrednoti samo na vodnih telesih obalnega morja (med drugim na merilnem mestu F), je bilo ekološko stanje na podlagi fitoplanktona ovrednoteno na treh vodnih telesih obalnega morja in na vseh treh dosega zelo dobro stanje (Slika MR4-2). Območje Koprskega zaliva je določeno kot močno preoblikovano vodno telo, na katerem se vrednoti ekološki potencial, kriteriji zanj pa so še v fazi razvoja. V sklopu začetne presoje obstoječega stanja morskih voda Načrta upravljanja z morskim okoljem je bilo na podlagi koncentracije klorofila a ovrednoteno tudi dobro stanje na merilnem mestu (CZ) na območju teritorialnega morja. Prekomerne obremenitve s hranili se pojavljajo mestoma, bliže obali, predvsem v manjših, polzaprtih zalivih (Orlando-Bonaca s sod, 2012a, 2012b).

Vrednosti biomase fitoplanktona se iz leta v leto spreminjajo, saj so med drugim odvisne tudi od spremenljivih rečnih vnosov in padavin (Orlando s sod., 2012b). V zadnjem desetletju strokovnjaki opažajo upad koncentracij klorofila a na nivoju celotnega severnega Jadrana (Mozetič in sod., 2010, Mozetič in sod., 2012), kar prikazuje tudi Slika 58-1, kjer je predvsem merilno mesto (F) do leta 2006 ovrednoteno v dobrem stanju, v naslednjih letih pa v zelo dobrem stanju glede na REK vrednosti biomase fitoplanktona. Podobnemu trendu sledijo tudi vrednosti na merilnem mestu (CZ). Upad biomase fitoplanktona v slovenskem morju sovpada z upadom pretokov reke Soče in z upadom količine hranilnih snovi, ki jih Soča prinaša v Tržaški zaliv (Mozetič s sod., 2012, Orlando s sod., 2012b,). Trend upada hranilnih snovi se izkazuje tudi na drugih vodotokih po Sloveniji (kazalec VD10), kar je med drugim lahko posledica nadgradnje ali izgradnje kanalizacijskega omrežja in komunalnih čistilnih naprav v zaledju (prikazano v kazalcu VD02) kot tudi ukrepov za zmanjševanje rabe fosfatov v detergentih (Köhler, J. 2006).