V zakonu o gozdovih je krčitev gozda opredeljena kot odstranitev vsega gozdnega drevja oziroma drugega gozdnega rastja zaradi spremembe namembnosti zemljišča.
Način ugotavljana površin krčitev gozda določa Pravilnik o gozdnogospodarskih in gozdnogojitvenih načrtih. Evidenca krčitev gozda je bila izdelana na osnovi ocen oz. na osnovi načrtovanega obsega posegov v prostor (iz lokacijskih in projektnih dokumentacij).

Na območju Slovenije najzgodnejše najdbe prisotnosti ljudi segajo že v paleolitik, v vseh kasnejših obdobjih pa lahko zasledujemo precej gosto poseljenost celotnega prostora. Izraba prostora v kmetijske namene, zlasti pašništva, je zahtevala vedno večje krčitve prvobitne gozdne vegetacije. Zaradi podnebnih in talnih razmer, ki se odražajo v nizki produktivnosti zemljišč namenjenih kmetijstvu, je bila dolga stoletja prisotna težnja po pridobivanju novih izkrčenih površin. Zaradi nenehnih krčitev je ponekod prišlo do agrarne preobremenjenosti prostora, ki je dosegla višek v drugi polovici 19. stoletja.

Od takrat naprej se površina gozdov v Sloveniji nenehno povečuje. Kljub takšnemu trendu pa s spreminjanjem gozdnih površin ne moremo biti zadovoljni. Površina gozdov se povečuje tam, kjer je gozdov z vidika krajinske pestrosti in krajinskega videza že zdaj veliko, na drugi strani pa se v predelih z intenzivnim kmetijstvom in še posebej v primestnih predelih srečujemo s hudimi pritiski na gozdni prostor, ki postopno, kljub prizadevanjem po ohranjanju gozdov, marsikje vodijo h krčenju že tako pičlih gozdnih ostankov (Osnutek NGP).

Vsako leto Zavod za gozdove Slovenije obravnava letno od 750 do prek 900 vlog za soglasje za poseg v gozd in gozdni prostor. V letu 2006 je bilo zabeleženih 653 posegov v gozdove na skupni površini 240,19 ha, kar je nekoliko več od povprečij preteklih obdobij (povprečje za obdobje 2001-2005 je 205,06 ha, povprečje za obdobje 1995-2000 pa 282,68 ha), vendar pa ne moremo govoriti o kakršnem koli trendu (tako pozitivnem kot negativnem).

Obseg izvedenih krčitev je v nekaterih krajinah precej visok, njihov pomen, oz. negativen vpliv pa velik, še posebej upoštevaje dejstvo, da so se krčitve za urbanizacijo in infrastrukturo (skupaj 215 ha) izvršile v glavnem v gozdovih v neposredni bližini večjih mest. Predvsem pri izgradnji infrastrukture (avtoceste, elektrovodi) je bilo izkrčenih kar nekaj izjemnih gozdov.
Zakon o urejanju prostora (ZUreP-1) določa namensko rabo kot območje, kjer je s prostorskimi akti določena raba zemljišč in objektov. Za krčitev gozda v kmetijske namene ne glede na obseg te krčitve potrebna predhodna sprememba prostorskega planskega akta.

Ocena razvoja pojava

V splošnem, glede na površino gozda krčitve predstavljajo zanemarljiv delež. Največji delež pri tem zavzema urbanizacija in ga bodo najbrž tudi v prihodnje, saj se bo trend poselitve v okolici večjih mest nadaljeval. Pritisk na gozdove bo najbrž še večji, zato bo treba iskati kompromise in aktivno sodelovati pri prostorskem planiranju. Krčitve zaradi kmetijstva na prvi pogled niso problematične (ob velikih zaraščajočih površinah), vendar se jih precejšen delež izvrši tudi v kmetijski in primestni krajini, kjer je gozdov že tako premalo in imajo ti poudarjene vloge. Površina krčitev za odlagališča odpadkov in pokopališča se bo najverjetneje povečevala. Poseben problem, ki po obsegu sicer ne izstopa, ima pa velik vpliv na okolico in je v močnem porastu, so krčitve gozdov za kamnolome in peskokope (rudarstvo). Na tem področju bo v sodelovanju z ostalimi pristojnimi službami potrebno stvari ustrezno urediti.