Kazalec prikazuje relativno pogostnost pojavljanja nizkih koncentracij (< 2 ml/l) raztopljenega kisika v pridnenem sloju v poletnem obdobju, od maja do novembra. Prikazane so srednje vrednosti vsebnosti raztopljenega kisika v pridnenem sloju. Vrednosti s posameznih merilnih postaj v obdobju od 1989 do 2007 so prikazane na slikah MR3-1 in MR3-2. Prikazani sta samo merilni postaji, kjer je pomanjkanje kisika v pridnenem sloju zabeleženo, to sta postaji v osrednjem (00CZ) in jugozahodnem (000G) delu Tržaškega zaliva (slika MR3-3), oz. od leta 2002 dalje le vrednosti s postaje 00CZ.

Poglaviten dejavnik, ki vpliva na nastanek pomanjkanja kisika v pridnenem sloju je razslojenost vodnega stolpca v poletnem času, ki preprečuje izmenjavo plinov med spodnjimi in zgornjimi sloji vode. K pomanjkanju kisika pa pripomoreta tudi povečana količina organskih delcev in usedanje. Navpično mešanje vodnih mas v jesenskem in zimskem času omogoča večjo oskrbo s kisikom in s tem zmanjšanje pomanjkanja kisika v pridnenem sloju.

Severni del Jadranskega morja je eno izmed številnih obalnih morskih območij, kjer lahko pozno poleti ali zgodaj jeseni opazujemo zelo različne stopnje pomanjkanja kisika v pridnenem sloju. Sem sodi tudi Tržaški zaliv, kjer se kemijska sestava vodnega stolpca in gibanje vodnih mas močno spreminjata v odvisnosti od sezonskega gibanja. Pozimi je vodni stolpec relativno enoten, premešan, že spomladi pa se prične razslojevati zaradi segrevanja površinskega sloja in vnosa sveže rečne vode. Višek razslojevanje doseže poleti. Sezonsko gibanje temperaturne razslojenosti je pod močnim vplivom sončnega obsevanja, stabilnih vremenskih dejavnikov in poletne izoliranosti severnojadranskega bazena, ko ni izmenjave vodnih mas s srednjim Jadranom. Močne nevihte lahko znatno premešajo vodni stolpec tudi poleti. Jesensko ohlajanje in vpliv vetrov ponovno vzpostavita enovit vodni sloj. Prve temeljite in sistematične raziskave kisikovih razmer v pridnenem sloju izvirajo iz devetdesetih let prejšnjega stoletja. Sovpadajo z vzpostavitvijo “Observatorija severnega Jadrana” in monitoringa osrednjega dela Tržaškega zaliva. Pred tem so obstajali le podatki iz plitvejšega, ozkega, priobalnega pasu.

Tržaški zaliv je polzaprt, plitev zaliv, v katerem beležimo sezonsko znižanje kisika v pridnenem sloju od poznega poletja do jeseni. Delno in celo popolno pomanjkanje je bilo v Tržaškem zalivu ugotovljeno v letih 1974, 1983, 1987 in 1990. Razsežnost popolnega pomanjkanja kisika na dnu je bila največja leta 1983, ko je zajela približno tretjino zaliva, takšne razmere pa so trajale dva tedna. Posledica pomanjkanja kisika je bil obsežen pogin bentoških organizmov. V drugih primerih so bila prizadeta manjša območja v osrednjem delu zaliva. Kasnejše meritve, ki so redno vključevale tudi osrednji del zaliva, so pokazale, da se kisik v obdobju od avgusta do oktobra skoraj vsako leto približa kritični meji, da pa so kisikove razmere v jugovzhodnem delu praviloma boljše.

Pogostnost pojavljanja nizkih koncentracij kisika v pridnenem sloju v obalnem in morskem okolju na območju Tržaškega zaliva ne nakazuje prepoznavnega trenda. V obdobju od leta 1989 do 2007 se je pomanjkanje kisika pojavilo v osrednjem delu Tržaškega zaliva občasno, v poznem poletju in jeseni, in sicer v letih 1989, 1990, 1994, 1995, 2000 in 2001 (sliki MR3-1 in MR3-2). V jugovzhodnem delu zaliva se je pomanjkanje v enakem obdobju pojavilo le dvakrat in sicer v letih 1989 in 1990. Na vseh vzorčevalnih mestih predstavlja pojav primanjkljaja kisika manj kot 3 % vseh izmerjenih vrednosti. Na globinah, manjših od 20 m, pomanjkanje kisika ni bilo zabeleženo.