Kazalec prikazuje izobrazbeno raven gospodarjev oziroma nosilcev kmetijskih gospodarstev v Sloveniji na podlagi dosežene formalne in kmetijske izobrazbe. Njihova ugodna starostna in izobrazbena sestava je eden od pomembnih dejavnikov, ki pripomorejo k učinkovitemu vodenju kmetijskega gospodarstva, saj se le dobro izobraženi, inovativni in ozaveščeni kmetje laže prilagodijo sodobnim gospodarskim, okoljevarstvenim in družbenim razmeram. Kmetijstvo vpliva na stanje naravnih virov, zato morajo kmetje upoštevati načela dobre kmetijske in okoljske prakse. Za učinkovito izvajanje okolju prijaznega kmetovanja jih izobražujejo o kmetijsko-okoljskih vsebinah. Število udeležencev na izobraževanju kot kazalec ne zagotavlja neposredne povezave med stopnjo dosežene izobrazbe in okoljsko učinkovitostjo ukrepov kmetijske politike, prikazuje pa pripravljenost nosilcev odločanja na kmetijskih gospodarstvih za izobraževanje in uvajanje okolju prijaznih načinov kmetovanja.

Izobrazbena raven na slovenskih kmetijskih gospodarstvih je precej neugodna. Po podatkih popisa teh gospodarstev iz leta 2000 je bilo v Sloveniji 86.336 gospodarjev. Kar 72.440 (85,8 %) jih je bilo brez formalne kmetijske izobrazbe in so imeli s kmetijstvom samo praktične izkušnje, nadaljnjih 7.045 (8,3 %) jih je imelo opravljene osnovne tečaje iz kmetijstva, 4.982 (5,9 %) pa formalno kmetijsko izobrazbo. Leta 2007 je bil izveden vzorčni popis sestave kmetijskih gospodarstev. Število gospodarjev se je zmanjšalo na 75.209, njihova izobrazba pa se je nekoliko izboljšala. Delež gospodarjev, ki imajo s kmetijstvom samo praktične izkušnje, se je zmanjšal na 65,3%.

Po podatkih Popisa kmetijskih gospodarstev iz leta 2000 se izobrazbena sestava gospodarjev med posameznimi starostnimi skupinami značilno razlikuje. Med starejšimi od 64 let jih ima 43 % dokončano največ osnovno šolo, medtem ko je med mlajšimi od 35 let takšnih samo 3 %. Podoben položaj je pri poklicni usposobljenosti gospodarjev za delo v kmetijstvu: v starostni skupini nad 64 let jih ima le 2,7 % dokončano vsaj poklicno kmetijsko izobrazbo, medtem ko jih med mladimi gospodarji presega ta delež 17 %.

Izobrazbena sestava gospodarjev je nekoliko boljša kot je povprečje v EU 27 in je primerljiva s povprečjem z državami, ki so postale članice pred letom 2004. V nekaterih sredozemskih državah ter Bolgariji in Romuniji prav tako prevladuje delež gospodarjev, ki imajo za delo v kmetijstvu samo praktične izkušnje. Po podatkih vzorčnega popisa strukture kmetijskih gospodarstev, ki je bil opravljen v letu 2005 je v Avstriji, ki ima podobno sestavo kmetijstva kakor Slovenija, je delež gospodarjev z osnovno in formalno kmetijsko izobrazbo 48-odstoten, pri nas pa 28-odstoten.

Glede na politiko razvoja podeželja se izvaja izobraževanje za vse kmetovalce, ki so vključeni v Slovenski kmetijsko-okoljski program. Med trajanjem petletne obveznosti morajo opraviti najmanj 15-urni izobraževalni program in sodelovati na vsaj enem demonstracijskem prikazu. V obdobju 2001–2004 se jih je v okviru Slovenskega kmetijsko-okoljskega programa izobraževalo 53.700. V letih 2001 in 2002 jih je bilo 7.124, leta 2003 pa je njihovo število naraslo na 20.071, kar je posledica večjega števila ukrepov in boljše informiranosti kmetov. Leta 2004, ko se je prvič izvajalo vseh 21 ukrepov po Slovenskem kmetijsko-okoljskem programu, se je število udeležencev izobraževanja povečalo na 26.505.

Skoraj polovica vseh izobraževanj se je izvedla zaradi ukrepa sonaravne reje domačih živali (48,4 %), ki je med kmetovalci tudi najbolj razširjen, sledita pa mu ukrepa integriranega vinogradništva (11,2 %) in ekološkega kmetovanja s 6,6 %.

V okviru Programa razvoja podeželja v obdobju 2007-2013 se spremlja tudi delež odraslih, ki so vključeni v programe vseživljenjskega učenja in usposabljanja na podeželju. Vseživljenjsko učenje je dober instrument za pridobivanje znanja in veščin ljudi na podeželju in prispeva k izboljšanju gospodarskega položaja. Po podatkih Eurostata je bilo v Sloveniji v letu 2005 v te programe vključenih več kot 15% prebivalcev na podeželju, kar je dvakrat več kot v letu 2002. Slovenija se na področju vseživljenjskega učenja v primerjavi z drugimi članicami EU uvršča takoj za skandinavskimi državami in Veliko Britanijo, kjer je le to najbolj razvito.