[NB10] Delfini
Ključno sporočilo
Ocene gostote populacije velikih pliskavk na območju slovenskih teritorialnih voda od leta 2004 dalje kažejo relativno stalnost - to je okoli 0,068-0,07 osebkov/km2, kar pomeni, da je v slovenskih vodah letno povprečno prisotnih okoli kot 70 delfinov.
Slovenske teritorialne vode predstavljajo del stalnega bivališča lokalni populaciji delfinov. Le-ti se na tem območju zadržujejo redno, opaziti pa jih je moč skozi celo leto. Ker so delfini zelo mobilne živali, se seveda neprestano gibljejo tudi onkraj slovenskih meja, v vodah sosednje Italije ter Hrvaške.
Definicija
Kazalec prikazuje stanje populacije velike pliskavke (Tursiops truncatus) v Sloveniji in posredno ohranjenost življenjskega prostora vrste.
Stanje populacije delfinov v Sloveniji ocenjujemo predvsem na podlagi njene številčnosti in gostote ter posledično na podlagi trendov obeh omenjenih parametrov. Na primer, nizka številčnost osebkov v populaciji ali celo upadanje števila osebkov v njej kaže na slabo stanje v morskem okolju. Nasprotno, dovolj velika in stabilna (ali celo povečujoča se) populacija kaže na to, da so pogoji v njenem okolju ugodni.
Na velikost populacije delfinov v slovenskem morju lahko potencialno vplivajo naslednji faktorji:
1. Naravni (npr. razporeditev hrane in sezona parjenja)
2. Človeški (le-ti so predstavljeni v nadaljnjem besedilu)
Človeški dejavniki, ki lahko vplivajo na stanje populacije delfinov v slovenskem morju:
1. Prekomerni ribolov (posledica je pomanjkanje hrane)
2. Prilov (nenačrtovan ulov) oz. zapletanje delfinov v ribiške mreže (neposredna smrtnost)
3. Onesnaženje (porast bolezni, povečana smrtnost, zmanjšana sposobnost razmnoževanja)
4. Pomorski promet (hrup, vznemirjanje, spremembe vedenja, povečana energetska poraba, onemogočanje opravljanja normalnih življenjskih funkcij, izguba habitata).
Definicija ugodnega stanja populacije
Varstveno stanje vrste ali populacije je v EU Direktivi o habitatih definirano kot ugodno, kadar podatki o populacijski dinamiki nakazujejo, da se populacija dolgoročno vzdržuje in ohranja kot viabilna komponenta svojega naravnega habitata, kadar se naravna razširjenost populacije ne krči (niti ni verjetno, da se bo v bližnji prihodnosti skrčila) ter kadar obstaja in bo verjetno še naprej obstajal dovolj velik habitat, da populacijo vzdržuje na dolgi rok.
Do težave pride, kadar so kriteriji za določanje ugodnega stanja populacije omejeni na nedavne (npr. 6 let) trende in razvoj. To lahko v nekaterih primerih poda napačno sliko. Na primer, če se je velikost populacije počasi, a vztrajno zmanjševala in se stabilizirala na nekem nizkem nivoju, to ne moremo upoštevati kot ugodno stanje populacije.
Ker so podatki o stanju populacije velikih pliskavk v slovenskem morju (in tudi sicer v tem delu Jadrana) postali dostopni šele nedavno (Genov et al., 2008), število delfinov v Jadranskem morju pa je v zadnjih 30 letih močno upadlo (Bearzi et al., 2004), je s tem težko določati osnovno ali izhodiščno stanje, ki bi verjetno pomenilo dejansko ugodno stanje vrste ali populacije na tem območju.
Iz tega razloga se je potrebno, vsaj zaenkrat, osredotočiti na najboljše dostopne podatke in poskrbeti, da se stanje ne poslabša, medtem ko bo nadaljnje raziskovanje podalo bolj natančno definicijo ugodnega stanja omenjene populacije in natančneje identificiralo dejanske negativne vplive na populacijo.
Raziskave od leta 2002 do 2008 so pokazale, da je velikost populacije velikih pliskavk, ki bolj ali manj redno uporabljajo slovenske vode kot svoj habitat, približno 69 osebkov (Genov et al., 2008).
Ugodno stanje populacije bi v tem kazalcu torej moralo biti definirano kot 69 osebkov ali več oz. gostota populacije nad 0,069 (št. osebkov/km2).
Grafi
Morigenos – društvo za raziskovanje in zaščito morskih sesalcev, 2009
| 2004 | 2005 | 2006 | 2007 | 2008 | ||
|---|---|---|---|---|---|---|
| gostota | število/km2 | 0.069 | 0.068 | 0.09 | 0.049 | 0.069 |
| letna ocena števila živali | število | 38 | 68 | 108 | 68 | 69 |
| velikost raziskovalnega obmocja | km2 | 550 | 1000 | 1200 | 1400 | 1000 |
Cilji
• V Resoluciji o nacionalnem programu varstva okolja 2005-2012 (NPVO) je eden izmed osnovnih ciljev zaščititi in ohraniti naravne sisteme, habitate, prosto živeče živalske in rastlinske vrste, s ciljem ustaviti izgubo biotske raznovrstnosti ter genske pestrosti. Ista resolucija prav tako določa enega izmed osnovnih ciljev, ki je »ohranitev oziroma doseganje ugodnega stanja ogroženih vrst in habitatnih tipov.«
• Vse vrste kitov (med njimi tudi velika pliskavka) so uvrščene na Prilogo 1 Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah, ki je podzakonski akt Zakona o ohranjanju narave, in so s tem zavarovane. Omenjena Uredba določa, da je potrebno spremljati stanje vrst na Prilogi 1, kar se med drugim nanaša zlasti na obseg naravne razširjenosti živalske vrste, velikost ali gostoto populacije ter dejavnosti, ravnanja, posege in pojave, ki negativno vplivajo na stanje ohranjenosti živalske vrste, vključno z nenamernim ujetjem oziroma usmrtitvijo živali.
• Republika Slovenija je podpisnica mednarodnega Sporazuma o ohranjanju kitov in delfinov Črnega morja, Sredozemskega morja in atlantskega območja ob njem (ACCOBAMS), s čemer se je zavezala k spremljanju stanja vrst kitov in delfinov ter zagotavljanju ugodnega stanja populacij.
• Velika pliskavka je na rdečem seznamu ogroženih vrst v Republiki Sloveniji označena kot prizadeta (E). Ukrepi varstva se prednostno izvajajo glede tistih ogroženih rastlinskih in živalskih vrst, ki so domnevno izumrle, prizadete, ranljive in redke.
• Velika pliskavka je uvrščena v Prilogo 2 EU Direktive o habitatih in je torej v interesu skupnosti, zanjo pa je treba določiti posebna ohranitvena območja.
Cilj, ki ga je potrebno doseči na tem področju, je torej ohranitev oz. zagotavljanje ugodnega stanja populacije velikih pliskavk na območju slovenskih teritorialnih voda in s tem zmanjševanje negativnih vplivov na omenjeno populacijo.
Doseganje tega cilja lahko posredno prispeva k zagotavljanju ugodnega stanja drugih vrst v istem ekosistemu in s tem ohranjanju biotske raznovrstnosti.
Komentar
Do sedaj znana dejstva o populaciji velikih pliskavk v slovenskih vodah so podana v Genov et al. (2008) in so v skrajšani obliki predstavljena tukaj.
Velike pliskavke slovenske vode uporabljajo v vseh letnih časih in jih je moč opaziti v bolj ali manj vseh mesecih. Zaradi politično-geografskih značilnosti živali skoraj vsakodnevno prečkajo državne meje med Hrvaško, Italijo in Slovenijo. Kljub temu je populacijo na tem območju potrebno obravnavati celovito, kot isto enoto varstva.
Po naravnih oznakah na hrbtnih plavutih je bil identificiran 101 osebek, podatki pa kažejo, da je na ta način možno identificirati 75 % populacije. Spol je bil določen 18 samicam, 2 samcema, 81 osebkov pa je neznanega spola. Nekateri osebki območje uporabljajo redko, medtem ko se druge opaža vsako leto in so definirani kot rezidentni.
Ocenjena velikost populacije v različnih letih je podana na grafu in preglednici NB10-1. Leti 2005 in 2008 sta ocenjeni kot najbolj robustni, zato verjetno predstavljata najbolj zanesljivo oceno (68 v letu 2005 in 69 v letu 2008). Gostota populacije v letu 2005 je bila 0,068 osebkov/km2, v letu 2008 pa 0,069 osebkov/km2. Vidna je časovna variabilnost v gostoti in pogostosti uporabe območja, kar je za velike pliskavke razumljivo. Kljub temu je gostota, razen v letih 2006 (vzorčenje na veliko večjem območju) in 2007 (ko je zaradi nižjega števila opažanj gostota nižja), v različnih letih relativno konstantna. Ocena gostote populacije v različnih letih je podrobno obrazložena v Genov et al. (2008). Zaradi omenjene variacije je težko presoditi ali predvideti v katero smer se bo pojav razvijal v prihodnjih letih.
Velikost skupin niha med 1 in 43 osebki, povprečna velikost pa je 8 osebkov. Večina (88,9 %) skupin je sestavljena iz manj kot 15 osebkov. Čeprav se skupine nenehno mešajo in spreminjajo, nekateri osebki tvorijo relativno stabilne skupine. Mladiči so bili opaženi v 53,3 % vseh skupin. Skoraj vsako leto je opaženih nekaj novorojenih delfinov, zabeležena pa sta bila tudi dva primera smrtnosti mladičev.
Delfini se na območju slovenskih voda zelo pogosto hranijo, na tem območju pa tudi počivajo, skrbijo za mladiče in se igrajo.
Pogosto prihaja do interakcij med ribiškimi aktivnostmi in delfini, vendar je slučajni ulov delfinov v ribiške mreže pri nas redek pojav.
Poleg zgoraj omenjene populacije velikih pliskavk v slovenskem morju, je edina druga znana in dokumentirana rezidentna populacija v Jadranskem morju prisotna v akvatoriju Cresa in Lošinja na Hrvaškem. Velikost populacije je ocenjena na 100–130 osebkov (Bearzi et al., 1997; Fortuna, 2006). Druga območja v Jadranskem morju s tega vidika niso raziskana.
Na območju EU je dokumentiranih več populacij velikih pliskavk, vendar je zaradi drugačnih geografskih danosti primerjava otežena.
Metodologija
Podatki za Slovenijo
Izvorna baza podatkov oz. vir podatkov: Morigenos – društvo za raziskovanje in zaščito morskih sesalcev
Skrbnik podatkov: Morigenos – društvo za raziskovanje in zaščito morskih sesalcev, Jarška cesta 36/a, SI-1000 Ljubljana, kontaktna oseba: Tilen Genov
Datum zajema podatkov: 18. julij 2009
Metodologija in frekvenca zbiranja podatkov (Genov et al., 2008):
Opazovanja so potekala s kopenskih opazovalnih točk ter manjših plovil. Od leta 2004 dalje so sistematična opazovanja potekala od 24 do 63-krat letno s plovil in od 67 do 82-krat letno s kopenskih opazovalnih točk. Frekvenca zbiranja podatkov je podrobneje podana v Genov et al. (2008).
Zaradi vremenskih in logističnih pogojev je večina opazovanj potekala v poletnih mesecih. Opazovanja s plovil so potekala na manjših čolnih, s konstantno hitrostjo 25-30 km/h. Kopenska opazovanja so potekala z visokih obalnih točk, s pomočjo daljnogledov. Pozicija plovila in delfinov je bila določena s pomočjo naprave GPS. »Opažanje« je definirano kot »nemoteno opazovanje skupine delfinov«.
Pogoji za raziskovalno delo so bili definirani kot »pozitivni« v naslednjih primerih: a) stanje morja po Beafuortovi lestvici je bilo 2 ali manj; b) vsaj en izkušen raziskovalec je pregledoval obzorje in iskal delfine (2-5 drugih je lahko sodelovalo pri iskanju); c) vidljivost ni bila zmanjšana zaradi megle ali padavin. Če razmere niso zadovoljevale teh pogojev, se sistematično iskanje delfinov ni izvajalo. Navigacijske in okoljske podatke (čas, pozicija, stanje morja, itd.) smo beležili na vsake 15 min ali kadarkoli so se pogoji iskanja spremenili.
Ko se najde delfine, se prične protokol sledenja skupine. Skupini se približa počasi in vzporedno, s plovilom pa se manevrira v skladu z mednarodno prakso, ki ne povzroča vznemirjanja živali.
Ob vsakem opažanju smo izvajali standardno foto-identifikacijo (Würsig, Jefferson, 1990). Naravne oznake na hrbtnih plavutih, kot so zareze, praske in brazgotine, se uporabljajo za identifikacijo posameznih osebkov. Živali se fotografira, fotografije pa predstavljajo zapis o prisotnosti osebkov.
Podatki o poziciji, času, velikosti skupine, prisotnosti mladičev, vedenju, vzorcu dihanja in interakcijah z ribiškimi aktivnostmi ter prometom so bili zabeleženi ob vsakem opažanju. Velikost skupin je ocenjena na terenu in kasneje potrjena s foto-identifikacijo.
Metodologija obdelave podatkov (Genov et al., 2008):
V času raziskovanja je bilo posnetih, analiziranih, označenih in sortiranih več kot 10.000 fotografij. Nove fotografije so bile vizualno pregledane in primerjane s tistimi, ki so bile posnete prej. Na ta način sta nastala dva kataloga: eden vsebuje vse fotografije v kronološkem vrstnem redu, drugi pa zgolj najboljše fotografije vsakega osebka. Da bi se izognili možni pristranosti v analizah velikosti in gostote populacije, smo upoštevali le dobro označene osebke z visoko kvalitetnih fotografij. Vsak osebek je dobil ime, ki služi kot referenca za tisti osebek. Podatki o opažanjih identificiranih osebkov so bili uporabljeni v metodi lova in ponovnega ulova za zaprto populacijo (mark-recapture, Otis et al., 1978), za letne ocene velikosti in gostote populacije. Pri tem je bila uporabljena programska oprema MARK 4.3. Foto-identifikacijski podatki iz opažanj so bili združeni v dve skupini zgodovine opažanj: ena s trajanjem 15 dni, druga s trajanjem 30 dni. Ta dva časovna okvirja sta bila opredeljena kot dober kompromis med ugodnim številom podatkov in potrebo, da se živali med vzorčenji lahko mešajo. Najbolj primerni model je bil izbran glede na χ2 test obrazložene deviance, ki je implementiran v programu MARK. Letne ocene števila živali v populaciji, vključno z mladiči, so bile izračunane z upoštevanjem ocene števila označenih živali in proporcijo neoznačenih živali v populaciji.
Informacije o kakovosti:
- Prednosti kazalca z vidika podatkov: letne ocene številčnosti populacije so primeren kazalec, ker so narejene z enotno metodologijo in prikazujejo relativno realno stanje, v kolikor se terensko delo redno izvaja.
- Slabosti kazalca z vidika podatkov: zaradi naravne variabilnosti v gostoti in uporabi nekega območja s strani velikih pliskavk (ki so socialne živali, ki se prilagajajo razporeditvi in dostopnosti plena), lahko v ocenah pride do določene mere variabilnosti, ki jo je potrebno upoštevati pri interpretaciji rezultatov.
- Skupna ocena(1 = brez večjih pripomb 3 = podatki z zadržkom)
Relevantnost: 1
Spremljanje stanja in ohranjanje ugodnega stanja populacije velikih pliskavk je predpisano s podzakonskimi akti Zakona o ohranjanju narave, skladno z Direktivo o habitatih in Resolucijo o nacionalnem programu varstva okolja 2005-2012 ter mednarodnega Sporazuma o ohranjanju kitov in delfinov Črnega morja, Sredozemskega morja in atlantskega območja ob njem (ACCOBAMS).
Točnost: 1
Metodologija zbiranja in analiziranja podatkov je standardizirana, metodologija se uporablja po vsem svetu in je mednarodno priznana.
Časovna primerljivost: 2
Dolžina podatkovnega niza je 6 let: z vsakim letom bo časovna primerljivost popolnejša.
Prostorska primerljivost: 2
Ker so slovenske teritorialne vode geografsko zelo omejeno območje, velike pliskavke pa se gibljejo preko državnih meja, je potrebno populacijo na tem območju obravnavati kot celoto in ne zgolj na območju slovenskih voda.
Drugi viri in literatura
• Bearzi, G., D. Holcer & G. Notarbartolo di Sciara (2004): The role of historical dolphin takes and habitat degradation in shaping the present status of northern Adriatic cetaceans. Aquatic Conservation: Marine and Freshwater Ecosystems, 14, 363–379.
• Bearzi, G., G. Notarbartolo di Sciara, & E. Politi (1997): Social ecology of bottlenose dolphins in the Kvarneric (northern Adriatic Sea). Marine Mammal Science, 13, 650–668.
• Fortuna, C. M. (2006): Ecology and conservation of bottlenose dolphins (Tursiops truncatus) in the north-eastern Adriatic Sea. PhD thesis, University of St. Andrews, Scotland. 256 pp.
• Genov, T., Kotnjek, P., Lesjak, J., Hace, A. & C. M. Fortuna (2008). Bottlenose dolphins (Tursiops truncatus) in Slovenian and adjacent waters (northern Adriatic Sea). Annales, Series Historia Naturalis, 18(2), 227-244. (1,12 MB)
• Otis, D. L., K. P. Burnham, G. C. White & D. R. Anderson (1978): Statistical inference from capture data on closed animal populations. Wildlife Monographs 62. 137 pp.
• Würsig B. & T. A. Jefferson (1990): Methods of photo-identification for small cetaceans. Report of the International Whaling Commission, Special Issue, 12, 43–52.
Zakonodaja
• Direktiva sveta 92/43/EGS o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst
• Pravilnik o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam. Uradni list RS, št. 82/2002
• Resolucija o Nacionalnem programu varstva okolja 2005-2012 (ReNPVO). Uradni list RS, št. 2/2006
• Uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah. Uradni list RS, št. 46/2004
• Zakon o ratifikaciji Sporazuma o ohranjanju kitov in delfinov Črnega morja, Sredozemskega morja in atlantskega območja ob njem (MSOKD). Uradni list. RS-MP, št. 16/2006