Kazalec prikazuje delež sprejemov otrok v bolnišnico zaradi astme glede na različne starostne skupine (0-4 leta, 5-9 let in 10-14 let). Podatki zajemajo obdobje 2002-2007 ter mesta Ljubljana, Maribor, Celje, Trbovlje in Zagorje ob Savi. Za potrebe primerjave z EU so v kazalcu podani tudi podatki o prevalenci astme in alergijskega vnetja nosne sluznice in očesne veznice v izbranih državah EU.

Astma je kronično vnetje dihalnih poti zaradi alergije, virusnih infekcij dihal in dražilnih snovi v zraku. Povzroči občasno in začasno zoženje dihalnih poti, ki se kaže kot težko dihanje, piskanje v pljučih in kašelj (Otorepec in sod., 2008). Znaki alergijskega vnetja nosne sluznice in očesne veznice so kihanje, zamašen nos ter srbenje nosu, oči ali grla. Pri razvoju astme in alergijskih bolezni pri otrocih gre za kompleksno medsebojno vplivanje okolja, genetskih dejavnikov in imunskega sistema (Marshall, 2004; ISAAC Steering Committee, 1998). Astma je pomembna bolezen otroške dobe in glavni vzrok za hospitalizacije otrok, mlajših od 15 let (Otorepec in sod., 2008).

V Sloveniji ni podatkov o številu otrok z astmo in alergijskimi boleznimi. Za grobo oceno so uporabljeni podatki iz sosednjih držav, kjer vodijo evidence (Avstrija). Predpostavlja se, da so vrednosti v Sloveniji zelo podobne.

Število bolnikov z alergijskimi boleznimi in astmo se v Evropi zvišuje. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) naj bi imelo približno 20 % svetovnega prebivalstva alergijske bolezni. V mestih, še posebej v mestnih središčih, kjer je onesnaženje zraka največje, število otrok z astmo najbolj narašča. Zadnje študije kažejo na povezavo med izpostavljenostjo onesnaženemu zraku in poslabšanjem astme, predvsem zaradi izpostavljenosti prašnim delcem in ozonu. Tudi fizična aktivnost poveča tveganje za probleme z dihali v dneh z najvišjo koncentracijo ozona. Dolgotrajna sočasna izpostavljenost ozonu in alergenom povzroči trajne težave dihal. Pri razvoju astme in alergijskih bolezni pri otrocih gre za kompleksno medsebojno vplivanje okolja, genetskih dejavnikov in imunskega sistema (WHO, 2006; Green, 2003).

Povečano tveganje za nastanek astme obstaja tudi pri otrocih, ki živijo v prostorih, kjer je v večji meri prisotna vlaga, plesen, pršice, hišne živali in kjer starši kadijo. Pravilno zdravljen bolnik z astmo in alergijskimi boleznimi lahko bolezen nadzoruje in živi normalno življenje. Za preprečevanje poslabšanja astme in alergijskih bolezni je zelo pomembno preventivno ravnanje, s katerim zmanjšamo izpostavljenost pogostim dejavnikom tveganja, kot je cigaretni dim (Otorepec in sod., 2008).

Izpostavljenost alergenom praviloma poveča preobčutljivost na astmo. Najpomembnejši alergen v bivalnih prostorih je hišni prah oziroma pršica. Najpogosteje jo najdemo v tekstilnih delih opreme. K njenemu razvoju pomembno vpliva nivo relativne vlage, ki mora biti večji od 50 %, prisotnost preprog, volnenih materialov in podobne opreme bivalnih prostorov. Izpostavljenost visokim koncentracijam pršice v notranjih prostorih dvakrat poveča verjetnost razvoja preobčutljivosti pri otrocih in s tem vpliva na razvoj astme. Pri otrocih z astmo, ki so preobčutljivi za pršico, le-ta sproži poslabšanje astme (Environmental Protection Agency, 2005). Poleg pršice so pomembni alergeni tudi plesni in izločki hišnih živali. Prve najdemo predvsem v vlažnih in slabo prezračenih prostorih, druge pa tam, kjer so hišne živali. Vlaga povzroča rast spor in s tem plesni. Te dražijo dihalne poti, povzročajo vnetja ter nastanek preobčutljivosti, kar lahko povzroči astmo ali sproži njeno poslabšanje. Svetovna zdravstvena organizacija je zaključila, da plesni povzročajo pri otrocih kašelj, piskanje v pljučih in astmo. Otroci, ki živijo v vlažnem bivalnem okolju imajo večje tveganje za razvoj astme in sicer od 1,5 – 2,2 krat več v primerjavi z otroci, ki živijo v primernem bivalnem okolju (Otorepec in sod., 2008).

Delež otrok z alergijskim vnetjem nosne sluznice in očesne veznice pri otrocih, starih 6-7 let, je bil v letih 1999-2004 v Avstriji 7%, pri otrocih, starih 13-14 let, pa 15%. Delež otrok z astmo, starih 6-7, let je bil v letih 1999-2004 v Avstriji 6%, pri otrocih, starih 13-14 let, pa nekaj manj kot 10%. Menimo, da so številke v Sloveniji podobne (ENHIS, 2007). Največ otrok z astmo v starosti 6-7 let je bilo v Veliki Britaniji - več kot 20% in v starosti 13-14 let več kot 25%. Najmanjše število bolnikov z astmo v obeh starostnih skupinah v istem obdobju je bilo v Albaniji (<5%). Do razlik med državami lahko prihaja zaradi različnega načina življenja, prehranskih navad, socio-ekonomskih razlik ter okoljskih ali podnebnih dejavnikov. Tudi ozaveščenost o bolezni lahko vpliva na število bolnikov (ENHIS, 2007). Število otrok z astmo je v Evropi v zadnjih nekaj letih zraslo za približno 0,5% letno, v Avstriji pa za približno 1%. Podatki o obolelih za astmo in alergijskim vnetjem nosne sluznice in očesne veznice v izbranih državah Evrope v obdobju 1999 – 2004 so podani na sliki ZD2-3.

V Sloveniji podatkov o številu otrok z astmo ni, so pa na voljo podatki o številu sprejemov v bolnišnico zaradi astme in ostalih dihalnih obolenj, kar kažeta sliki ZD2-1 in ZD2-2. Iz slike ZD2-1 je razvidno, da je največ z astmo obolelih otrok v Ljubljani in Mariboru, kar dodatno kaže na sum, da v mestih, kjer je onesnaženja zraka večje, oboli večje število otrok. Število obolelih z leti narašča. Slika ZD2-2 prikazuje delež sprejemov v bolnišnico v letu 2006 zaradi astme, ki je pri otrocih, starih 0-4 let, 0,9 %, pri otrocih, starih 5-9 let 2%, pri otrocih, starih 10-14 let, pa 1,2 % vseh sprejemov otrok v tej starostni skupini (IVZ RS, 2009). Število sprejemov v bolnišnico zaradi astme je nizko, kar ne pomeni, da je bolnikov z astmo v Sloveniji malo, kaže pa na to, da so otroci z astmo v Sloveniji dobro vodeni ambulantno in prejemajo ustrezno terapijo, kar preprečuje tako poslabšanje astme, da bi bila potrebna hospitalizacija.

Zadnji podatki kažejo, da delci PM₁₀, ki se nahajajo v zunanjem zraku ne povzročajo samo poslabšanje astme ampak tudi razvoj astme pri otrocih. Tveganje za nastanek astme je odvisen od koncentracije PM₁₀ v zunanjem zraku ter od oddaljenosti mesta bivanja od prometne ceste, kot kaže slika ZD2-4. Promet je namreč glavni vir onesnaženja z delci PM₁₀. Pri tem je tveganje za otroke, ki živijo 50 m od prometne ceste približno za 50 % večje, kot za otroke, ki živijo več kot 100 m od ceste (McConnell et al., 2006).