Poraba fitofarmacevtskih sredstev (FFS) v Sloveniji se je v zadnjih tridesetih letih več kot prepolovila, iz 2.031 ton v letu 1992 na 914 ton v letu 2021. Kljub občutnemu zmanjšanju uporabe FFS, pa je le-ta zaradi večjega deleža trajnih nasadov, še vedno večja kot v večini drugih držav EU. Fungicidi predstavljajo več kot 2/3 vseh uporabljenih FFS v Sloveniji, pri čemer se je tudi njihova uporaba v zadnjih letih precej zmanjšala.

Ocenjuje se, da je bilo leta 2021 v Sloveniji na področju energetike dodeljenih 396 mio € subvencij (oziroma 356 mio € - preračunano v stalne cene leta 2015). Spodbude za okolju škodljivo proizvodnjo energije iz fosilnih goriv ter rabo fosilnih goriv so v letu 2021 predstavljale 26 % vseh pomoči v energetiki, medtem ko je znašal ta delež leta 2015 kar 51 %. Na področju subvencioniranja proizvodnje iz obnovljivih virov energije in SPTE ter ukrepov učinkovite rabe energije je opazen precejšen napredek.

Skupno število registriranih sort (vpisane v sortno listo RS) se je pri strnih žitih, koruzi in krompirju od leta 2011 zmanjšalo, v istem obdobju se je povečalo število sort oljnic, tudi na račun domačih sort, ki so vpisane kot ohranjevalne sorte. Število drugih skupin poljščin je ostalo na podobni ravni. Pri rži in ovsu je delež petih v pridelavi najbolj razširjenih sort 100 %. Pri drugih poljščinah se deleži petih najbolj razširjenih sort pri posamezni vrsti gibljejo od 25 % pri koruzi in krompirju do 90 % pri tritikali.

Odziv kmetijskih gospodarstev na kmetijsko politiko in ugodne tržne razmere, ki podpirajo širjenje ekološkega kmetovanja, je iz leta v leto večji. Površine zemljišč, namenjene ekološkemu kmetovanju, so se v obdobju 1999–2022 povečale iz 2.400 ha na 53.202 ha oziroma iz 0,5 % na 11,1 % vseh kmetijskih zemljišč v uporabi. V strukturi kmetijskih zemljišč z ekološkim kmetovanjem močno prevladuje trajno travinje (leta 2022: 79 %), kar kaže na to, da se za prehod v tovrstno pridelavo odločajo predvsem živinorejska gospodarstva.

V Sloveniji postaja reja avtohtonih domačih živali vedno manj privlačna, ogroženih je kar 14 od skupno 15 avtohtonih pasem in rase domačih živali, ogrožena ni le kranjska čebela. Ogroženih je tudi 11 od skupno 13 tradicionalnih pasem. Delež živali tujerodnih pasem in križancev s tujerodnimi pasmami se povečuje. Pritisku tujih pasem še najuspešneje kljubujejo pasme in rase, pri katerih je zaradi načina reje pomen prilagojenosti na naravne razmere še posebno velik.