Podatki o izpustih TGP zaradi gozdnih požarov kažejo padajoč trend, vendar ta statistično ni značilen. V Sloveniji se, gledano dolgoročno, približno na pet let zgodi večji gozdni požar, zaradi česar so v teh letih sorazmerno večji tudi izpusti TGP. Največji izpusti TGP zaradi gozdnih požarov, odkar beležimo podatke, so bili leta 2003.

Izpusti TGP zaradi spremembe rabe zemljišč v splošnem kažejo padajoč trend. Izpusti TGP zaradi krčitev gozdov so se v letu 2021 zmanjšali za 0,5 % glede na leto prej, pri čemer več kot polovico oz. skoraj 62 % teh izpustov nastane zaradi osnovanja kmetijskih zemljišč. Izpusti TGP zaradi sprememb rabe zemljišč v pozidana in sorodna zemljišča so se glede na leto prej zmanjšali za 2,8 %. Največji delež izpustov (slabih 66 %) je prispevalo širjenje pozidanih in sorodnih zemljišč na kmetijska zemljišča.

Slovenski gozdovi so zastarani, sedanje razmerje razvojnih faz gozdov je neugodno, obnova gozdov poteka prepočasi oziroma površine v obnovo vpeljanih gozdov so premajhne, da bi lahko spremenili stanje neugodnega razmerja razvojnih faz gozda in tako zagotovili njegov trajnostni razvoj. Vloga gozdov kot ponora ogljika je s tem ogrožena.

Po letu 2005 se je bruto bilančni presežek dušika gibal med 32 in 69 kg na ha kmetijskih zemljišč z neizrazitim trendom zmanjševanja. V povprečju zadnjega petletnega obdobja je bila ciljna vrednost (manj kot 50,4 kg na ha) dosežena. V letu 2022 se je bilančni presežek dušika glede na leto pred tem zelo povečal (od 46,2 na 69,1 kg na ha). Ciljna vrednost (manj kot 49,4 kg na ha) s tem ni bila dosežena. Povečanje presežka pripisujemo sušnim razmeram, ki so povzročile zmanjšanje odvzema dušika s kmetijskimi rastlinami.

Površine njiv in vrtov v ukrepih, ki zahtevajo gnojenje na podlagi hitrih talnih ali rastlinskih testov, so v zadnjih letih znatno presegle ciljno vrednost, ki je bila določena s Programom razvoja podeželja 2014−2020.