Kazalec prikazuje izpuste onesnaževal zraka iz prometa, ki povzročajo zakisovanje, izpuste predhodnikov ozona ter izpuste trdnih delcev. Zajema vse vrste prometa, cestni promet, železniški promet, letalski promet, promet plovil in ostali necestni promet. Prikazana je tudi struktura izpustov po posameznih snoveh.

Med snovi, ki povzročajo zakisovanje prištevamo: žveplov dioksid (SO₂), dušikove okside (NO_x) in amoniak (NH₃).

Predhodnik ozona je snov, ki prispeva k nastajanju prizemnega (troposferskega) ozona. Med predhodnike ozona prištevamo: dušikove okside (NO_x), ogljikov monoksid (CO), metan (CH₄) in nemetanske ogljikovodike (NMVOC).

Izpuste trdnih delcev delimo na primarne trdne delce PM10 in sekundarne trdne delce PM10. Primarni trdni delci PM10 so trdni delci s premerom 10 μm ali manj, ki so neposredno izpuščeni v zrak (PM10). Med sekundarne trdne delce PM10 oziroma predhodnike trdnih delcev PM10 pa uvrščamo NOx, SO2 in NH3, ki se kot posledica fotokemičnih reakcij preoblikujejo v trdne delce s premerom 10 μm ali manj.

Promet je eden glavnih povzročiteljev izpustov snovi, ki so vzrok za zakisovanje, nastanek ozona in trdnih delcev. Pričakuje se, da bo delež prometnega sektorja v naslednjih letih še večji zaradi višje stopnje zmanjševanja izpustov v drugih sektorjih. K izpustom v sektorju promet največ prispeva cestni promet. Za večino onesnaževal je ta delež večji kot 80%. Med letoma 1990 in 2010 so se izpusti snovi, ki povzročajo zakisovanje znižali za 38 %, predhodnikov ozona za 55 %. Izpusti trdnih delcev so se glede na leto 2000 znižali za 8 %. To je predvsem posledica manjših izpustov iz osebnih vozil ob povečani uporabi katalizatorjev, nižje vsebnosti žvepla v gorivu in obnovi voznega parka. V letu 2009 in 2010 je opazen precejšen upad izpustov v primerjavi z letom 2008, kar je odraz gospodarske krize in s tem posledično manjše porabe goriva.

Zakisovanje prsti in vode povzročajo izpusti SO_x NO_x in NH₃ v atmosfero, njihove naknadne kemične reakcije ter odlaganje pa povzročajo škodo na ekosistemih, stavbah ter materialih (korozija). Največji delež med plini, ki so krivec za zakisovanje, pripada NO_x (94 %), četudi so se njegovi izpusti iz prometa v obdobju 1990–2010 v Sloveniji zmanjšali za 21 %. NO_x in NH₃ povzročata tudi prekomerno kopičenje dušika v zemlji in vodnih telesih (evtrofikacija).

Ozon v troposferi je proizvod fotokemičnih reakcij, h katerim največ prispevajo njegovi predhodniki, predvsem NMVOC, NO_x, CO in CH₄. Koncentracije ozona so odvisne predvsem od vremena v pomladnih in poletnih mesecih, zato imajo izrazito letno nihanje. Poleg tega je pomemben prenos koncentracij ozona prek meja. Za Slovenijo, predvsem Primorsko, je njegov izdatni vir Padska nižina, kjer nastajajo večje količine ozona. V Sloveniji je največji vir predhodnikov ozona promet. Med snovmi ima zopet največji delež NO_x (75 %). Prizemni (troposferski) ozon škodljivo vpliva na zdravje ljudi in ekosistemov. Visoke koncentracije prizemnega ozona pri ljudeh vplivajo na dihalni sistem, zlasti pljuča, v ekosistemih pa povzročajo znatne škode na pridelkih. Med drugim ozon vpliva tudi na zmanjšanje pridelka ter zmanjševanje odpornosti na bolezni. Poleg na pridelkih, povzroča povzroča poškodbe tudi na plastiki in gumi.

Delci so velik problem v urbanem okolju, in to ne samo pri nas, temveč povsod po Evropi. Vdihavanje trdnih delcev lahko povzroči pogostejše in težje bolezni dihal, kar povečuje možnost prezgodnje smrti. Zlasti so nevarni manjši delci, ki prodrejo globlje v pljuča. Izpusti primarnih in sekundarnih predhodnikov delcev PM10 so vse manjši, predvsem zaradi zmanjševanja izpustov SO2 kot sekundarnega predhodnika PM10. Izpusti delcev so se v letu 2010 glede na leto 2000 zmanjšali za 98 %. K izpustom delcev največ prispeva NO_x (91 %).

Cilje izboljšanja kakovosti zraka opredeljuje evropska zakonodaja (Direktiva 2001/81/ES o nacionalnih zgornjih mejah emisij za nekatera onesnaževala zraka (direktiva NEC)) ter Protokol o zmanjšanju zakisovanja, evtrofikacije in prizemnega ozona h konvenciji iz leta 1979 o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja. Obvladovanje in zmanjševanje izpustov v zrak je tudi cilj Nacionalnega programa varstva okolja (ReNPVO, 2006), ki vsebuje več operativnih programov s to nalogo. Njegov namen je zagotoviti boljšo kakovost zraka s postopnim zmanjševanjem izpustov SO₂, NO_x, NH₃ in NMVOC v zrak. Zaradi manjših izpustov bi bilo posledično manj prizemnega ozona, zakisovanja in evtrofikacije. V programu so poudarjeni tudi cilji na prometnem področju, in sicer povečevanje deleža dizelskega goriva in zmanjševanje porabe bencina. Tako bi dosegli pozitivno zmanjšanje izpustov hlapnih organskih spojin in toplogrednih plinov, a tudi negativno povečanje izpustov trdnih delcev in dušikovih oksidov.