Površine zemljišč, pripravljene za namakanje, so se v obdobju 2000–2021 povečale od 4.554 ha na 6.576 ha, njihov delež v skupnih kmetijskih zemljiščih v uporabi pa od 0,9 % na 1,4 %. Poraba vode na hektar namakanih zemljišč, ki je močno odvisna od vremenskih razmer v posameznem letu, se je po letu 2000 zmanjšala. Slovenija spada v krog držav EU z najmanjšim deležem kmetijskih zemljišč v uporabi pripravljenih za namakanje.

Slovenija spada med neto uvoznice hrane, saj uvoz vrednostno presega izvoz. Po pristopu k Evropski uniji (EU) sta se oba blagovna tokova začela izrazito povečevati. Uvoz se je takrat povečal bolj intenzivno, predvsem na račun predelanih proizvodov, izvoz pa na račun nepredelanih kmetijskih proizvodov. V zadnjem desetletju je rast izvoza hrane in pijače intenzivnejša od rasti uvoza, zato se pokritost uvoza izboljšuje in v obdobju 2017–2021 znaša nekaj čez 60 %.

Slovenija je neto uvoznica hrane, saj z domačo proizvodnjo ne pokriva v celoti svojih potreb, še posebej ne pri žitu, krompirju, zelenjavi, sadju, prašičjem mesu in medu. Dolgoročni trend nakazuje, da je stopnja samooskrbe višja in stabilnejša pri večini živalskih proizvodov (mleko, jajca, goveje in perutninsko meso), z izjemo prašičjega mesa in medu, pri katerih se stopnja samooskrbe opazno znižuje. Presežki v proizvodnji se v analiziranem obdobju pojavljajo le pri mleku, govejem in perutninskem mesu, v nekaterih letih pri jajcih in medu, v zadnjih nekaj letih pa tudi pri koruzi za zrnje.

V Sloveniji zajema večji del energijske porabe v kmetijstvu plinsko olje za pogon kmetijskih strojev (55,2 %), sledi energija za proizvodnjo mineralnih dušikovih gnojil (38,0 %) in električna energija (4,5 %). Pri primerjavi s povprečjem 28 evropskih držav ima Slovenija v letu 2016 za 9,5 % večjo neposredno porabo energije na hektar kmetijskih zemljišč v uporabi in za 13,5 % manjšo posredno porabo energije v kmetijstvu.

Kmetijska zemlja je leta 2022 pokrivala 18,8 % varovanih območij narave. V varovana območja narave je vključenih 26,3 % vse kmetijske zemlje. Bogata naravna in kulturna dediščina ter pestra kulturna krajina je tudi posledica tradicionalnega kmetijstva v preteklosti. Varovana območja narave prispevajo k ohranjanju tradicionalnih kmetijskih habitatov, ki pa se bodo ohranili le, če bodo imeli kmetje za ohranitev obstoječega stanja ekonomski interes.