Kazalec večinoma kaže na neopredeljivo smer razvoja. Ker je večina podatkov zbranih v omejenem obdobju, zanesljiva ocena trendov ni mogoča. Med poljščinami v Sloveniji prevladujejo žita, povečujejo se površine zemljišč, namenjenih pridelavi zelene krme in industrijskih rastlin, obseg pridelave korenovk in gomoljnic se je ustalil na dveh odstotkih njiv. Opaziti je tudi počasno diverzifikacijo vrst poljščin, ugodno je predvsem naraščanje deleža metuljnic. Delež pokritih površin preko zime je nad povprečjem EU, a vseeno še ni na nivoju nekaterih kmetijsko bolj razvitih držav.

Slovenija sodi v krog držav članic EU, ki imajo nižjo raven specializacije kmetijstva. To se kaže v številu specializiranih kmetijskih gospodarstev (KMG) in površini kmetijskih zemljišč, ki jo ta gospodarstva obdelujejo. Specializirana KMG ustvarijo manjši delež prihodkov, kot znaša povprečje v Evropski uniji, kar kaže na to, da procesi koncentracije in specializacije proizvodnje v Sloveniji potekajo nekoliko počasneje.

V letu 2021 je 92,7 % skupnih izpustov amonijaka izviralo iz kmetijstva. Od leta 1990 do 2022 so se izpusti amonijaka v slovenskem kmetijstvu zmanjšali za 26,4 % od leta 2005 pa za 11,0 %. Slovensko kmetijstvo dosega cilj, ki ga za skupne izpuste določa NEC direktiva (do leta 2030 postopno zmanjšanje za najmanj 15 % glede na leto 2005).

Izpusti toplogrednih plinov, predvsem metana in didušikovega oksida, so se od leta 1986 do 2019 v kmetijstvu zmanjšali za 11,0 %. Zmanjšanje je bilo največje v prašičereji, govedoreji ter na področju gnojenja kmetijskih rastlin. Hitro zmanjševanje izpustov je bilo značilno za prva leta tega obdobja. Zatem se je zmanjševanje upočasnilo.

Skupno število registriranih sort (vpisane v sortno listo RS) se je pri strnih žitih, koruzi in krompirju od leta 2011 zmanjšalo, v istem obdobju se je povečalo število sort oljnic, tudi na račun domačih sort, ki so vpisane kot ohranjevalne sorte. Število drugih skupin poljščin je ostalo na podobni ravni. Pri rži in ovsu je delež petih v pridelavi najbolj razširjenih sort 100 %. Pri drugih poljščinah se deleži petih najbolj razširjenih sort pri posamezni vrsti gibljejo od 25 % pri koruzi in krompirju do 90 % pri tritikali.

V Sloveniji postaja reja avtohtonih domačih živali vedno manj privlačna, ogroženih je kar 14 od skupno 15 avtohtonih pasem in rase domačih živali, ogrožena ni le kranjska čebela. Ogroženih je tudi 11 od skupno 13 tradicionalnih pasem. Delež živali tujerodnih pasem in križancev s tujerodnimi pasmami se povečuje. Pritisku tujih pasem še najuspešneje kljubujejo pasme in rase, pri katerih je zaradi načina reje pomen prilagojenosti na naravne razmere še posebno velik.

Površine zemljišč, pripravljene za namakanje, so se v obdobju 2000–2021 povečale od 4.554 ha na 6.576 ha, njihov delež v skupnih kmetijskih zemljiščih v uporabi pa od 0,9 % na 1,4 %. Poraba vode na hektar namakanih zemljišč, ki je močno odvisna od vremenskih razmer v posameznem letu, se je po letu 2000 zmanjšala. Slovenija spada v krog držav EU z najmanjšim deležem kmetijskih zemljišč v uporabi pripravljenih za namakanje.

Bilančni presežek dušika v kmetijstvu se je v obdobju 1992–2021 zmanjševal. Analiza trenda kaže, da se je bruto bilančni presežek v tem obdobju v povprečju zmanjšal za 1,5 kg N/ha na leto oziroma za 54 % prek celotnega obdobja, neto presežek pa za 1,5 kg N/ha na leto oziroma za 87 %. Manjši bilančni presežek je bil predvsem posledica 50 % povečanega odvzema dušika s pridelki ter 4 % manjšega vnosa dušika na hektar kmetijskih zemljišč v uporabi. Manjši presežek dušika kaže na boljše gospodarjenje z dušikom v kmetijstvu ter posledično na zmanjšanje izpustov dušikovih spojin v okolje.

Glavni vir obnovljive energije iz kmetijstva je proizvodnja električne energije iz bioplina. Proizvodnja je narasla iz 0,04 kToe v letu 2004 na 10,67 kToe v letu 2011, nato pa zaradi različnih težav bioplinskih naprav padla na 6,6 kToe v letu 2022. Potencialno je tudi možna uporaba olja oljne ogrščice za proizvodnjo biodizla, nimamo pa več lastne proizvodnje v Pinusu Rače. Pridelava oljne ogrščice je v zadnjih dve letih pod 3000 ha, nizek pa je tudi povprečen pridelek na hektar.