Ekološki odtis (angl. ecological footprint, v slovenskih prevodih tudi okoljski odtis) je eden najbolj uveljavljenih sinteznih okoljskih kazalcev, ki ponazarjajo pritiske socialno-ekonomskega razvoja na okolje oziroma človekovo poseganje v biosfero. Z ekološkim odtisom spremljamo obseg biološko produktivnih kopenskih in vodnih površin, potrebnih za proizvodnjo porabljenih virov, umestitev infrastrukture in absorpcijo proizvedenih odpadnih snovi. Ekološki odtis ponazarja površino, ki jo prebivalstvo potrebuje za ohranjanje svojega načina življenja, in se izraža v globalnih hektarih (gha; običajno na prebivalca), kar omogoča primerjavo med različnimi državami in regijami. Kompleksnost ekološkega odtisa in vidiki, ki se upoštevajo pri izračunu, so prikazani na sliki SE08-0.

Kazalec prikazuje sestavo ekološkega odtisa v Sloveniji v obdobju 1992–2018, sestavo ekološkega odtisa glede na kategorije potrošnje (bivališča, osebni promet, hrana, blago in storitve) in tipe zemljišč v Sloveniji leta 2016 ter primerjavo slovenskega ekološkega odtisa z državami EU-28 v letu 2018.

Slika SE08-0: Zasnova ekološkega odtisa.

Vir: GFN, How the footprint works, 2020.

V izračune ekološkega odtisa so vključene biološko produktivne površine na kopnem in v vodah, ki so namenjene potrošnji (proizvodnja hrane, krme, vlaken, gozdnih proizvodov in industrijskih rastlin z gospodarskim pomenom), pozidanim površinam in infrastrukturi ter absorpciji ogljikovega dioksida (preračunano v gozdne površine, potrebne za vezavo emisij ogljikovega dioksida iz izgorevanja fosilnih goriv). Ekološki odtis spremlja rabo šestih kategorij produktivnih površin: obdelovalne površine, pašne površine, gozdovi (tj. raba gozdnih proizvodov), ribolovna območja, pozidane površine in površine, potrebne zaradi ogljičnega odtisa. V letu 2018 je svetovni ekološki odtis obsegal 21,1 milijarde gha oziroma v povprečju 2,77 gha na prebivalca.

Medtem ko ekološki odtis ponazarja obseg potrošnje določenega območja (na primer mesta, regije, države ipd.), se za prikaz produktivnosti njegovih površin uporablja tako imenovana biokapaciteta. Skupna biokapaciteta območja, ki je vsota biokapacitete obdelovalnih površin, pašnih površin, gozdov, ribolovnih območij in pozidanih površin, se prav tako izraža v globalnih hektarih (gha). Ker so globalni hektari standardizirana enota (tj. hektar s povprečno produktivnostjo vseh biološko produktivnih površin na svetu), so omogočene tako primerjave med ekološkim odtisom in biokapaciteto izbranega območja kot tudi medsebojne primerjave različnih območij. V letu 2018 je izračunana bioprodukcija Zemlje znašala 12,1 milijarde gha oziroma v povprečju 1,58 gha na prebivalca.

Razlika med ekološkim odtisom in biokapaciteto določenega območja pokaže bodisi ekološki primanjkljaj ali presežek. Ekološki primanjkljaj se pojavi, ko prebivalstvo tega območja porablja več virov kot jih zagotavlja produktivnost površin območja, na katerem živijo. Država lahko ustvarja ekološki deficit zaradi prekomerne rabe lastnih naravnih virov z netrajnostnimi praksami (npr. prekomerna paša, prelov, deforestacija ipd.), ker v atmosfero emitira več CO₂ kot se ga veže v njenih ponorih ali pa s porabo (uvozom) biokapacitete drugih držav. V primeru ekološkega presežka pa je biokapaciteta države večja od ekološkega odtisa, saj njeni prebivalci porabljajo manj virov od razpoložljivih v državi. Razmerje med ekološkim odtisom prebivalcev določenega območja in povprečno razpoložljivo biokapaciteto na prebivalca planeta pove, koliko planetov bi potrebovali, da bi lahko vsem prebivalcem sveta zagotavljali primerljiv življenjski slog ob prevladujočem stanju tehnologije in praksah upravljanja virov.

V zadnjih desetletjih se ekološki odtis človeštva in s tem pritiski na okolje vztrajno povečujejo. V določeni meri je vzrok v povečevanju števila prebivalcev, hkrati pa marsikje po svetu narašča tudi ekološki odtis na prebivalca. Od začetka sedemdesetih let 20. stoletja, ko je človeštvo prvič prekoračilo obnovitvene zmožnosti planeta, je ekološki odtis stalno presegal biokapaciteto ekosistemov na Zemlji, zlasti še na račun hitro rastočega ogljičnega odtisa zaradi rabe fosilnih goriv. To je privedlo do situacije, ko imajo ekološki presežek (oziroma rezervo) le še posamezne države v razvoju (predvsem v Latinski Ameriki in Podsaharski Afriki) oziroma države z bogatimi naravnimi viri in hkrati manjšo gostoto poselitve.

V obdobju 1961–2018 se je globalni ekološki odtis povečal s 7,02 na 21,1 milijarde gha oziroma z 2,27 na 2,77 gha na prebivalca. V letu 2018 je k svetovnemu ekološkemu odtisu največ prispeval ogljični odtis (1,69 gha na prebivalca), sledila pa sta odtisa obdelovalnih površin (0,51 gha na prebivalca) in gozdnih proizvodov (0,28 gha na prebivalca). Ob dejstvu, da je globalna biokapaciteta v letu 2018 znašala 1,58 gha na prebivalca, lahko ugotovimo ekološki primanjkljaj v obsegu 1,19 gha na prebivalca oziroma dobrih 70 % razpoložljive biokapacitete planeta. Ekološki primanjkljaj na prebivalca se povečuje že vse od sedemdesetih let dvajsetega stoletja, delno na račun povečanja ekološkega odtisa, v večji meri pa na račun zmanjšanja razpoložljive biokapacitete na prebivalca. Ob prizadevanjih za povečanje produktivnosti ekosistemov, zlasti kmetijskih, se je v obdobju 1961–2018 svetovna biokapaciteta povečala z 9,61 na 12,07 milijarde gha (indeks 126), a je zaradi sočasne hitrejše rasti števila prebivalstva zabeležila upad s 3,11 na 1,60 gha na prebivalca. Povečevanje ekološkega primanjkljaja pomeni, da se naravni kapital porablja hitreje od njegove zmožnosti obnavljanja, kar ga dolgoročno zmanjšuje oziroma degradira ekosistemske storitve planeta. V letu 2018 so največji ekološki odtis na prebivalca imeli Katar (14,3 gha na prebivalca), Luksemburg (13 gha na prebivalca) in Cookovi otoki (8,3 gha na prebivalca), najmanjšega pa Vzhodni Timor (0,6 gha na prebivalca), Jemen (0,5 gha na prebivalca) in Haiti (0,6 gha na prebivalca).

V državah članicah EU-28 je ekološki odtis zelo hitro naraščal v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja, nato pa ostajal razmeroma stabilen in se po letu 2010 nekoliko zmanjšal. V letu 2018 je znašal 4,76 gha na prebivalca,  kar je za Severno Ameriko (8,12 gha na prebivalca) in Avstralijo (7,09) tretji največji ekološki odtis med regijami sveta, velik pa je tudi ekološki primanjkljaj držav EU-27 (3,2 gha na prebivalca), ki ga pokrivata zlasti uvoz biokapacitete iz drugih delov sveta in obremenjevanje svetovnih ponorov ogljikovega dioksida. Če bi po celem svetu zagotavljali življenjski slog, podoben evropskemu, bi to zahtevalo biokapaciteto 2,9 planeta Zemlja. Največji ekološki odtis na prebivalca so leta 2018 v Evropi imeli Luksemburg (12,95 gha na prebivalca), Estonija (8,01 gha na prebivalca), Danska (6,65 gha na prebivalca), Belgija (6,87 gha na prebivalca) in Latvija (6,41 gha na prebivalca). Z izjemo redkeje poseljenih držav z visoko biokapaciteto na severu Evrope (Finska, Estonija, Latvija) vse ostale evropske države izkazujejo ekološki primanjkljaj.

Slovenija je bila leta 2018 z ekološkim odtisom 5,37 gha na prebivalca nekoliko nad povprečjem držav članic Evropske unije (4,76 gha na prebivalca) oziroma na 29. mestu med 188 državami sveta z razpoložljivimi izračuni. Po osamosvojitvi Slovenije je ekološki odtis stalno naraščal in se do leta 2007 skoraj podvojil (s 3,32 gha na prebivalca leta 1992 na 5,97 gha na prebivalca leta 2007). Upad ekološkega odtisa po letu 2008 povezujemo s svetovno finančno-gospodarsko krizo, ki je znižala dohodke prebivalcev in posledično tudi potrošnjo. Podoben trend izkazujejo tudi države članice EU-27, kjer se upadanje ekološkega odtisa še nadaljuje, medtem ko se je v Sloveniji po letu 2013 (4,66 gha na prebivalca) trend obrnil in ekološki odtis ponovno povečal. Slednje za Slovenijo kaže na veliko mero povezanosti gospodarske rasti in pritiskov na okolje. V sestavi ekološkega odtisa Slovenije ima največji delež ogljični odtis (63,4 % v letu 2018). K temu največ prispevajo izpusti v prometu in poraba energentov v bivališčih, velik pa je tudi ogljični odtis pridelave hrane. Delež ogljičnega odtisa v Sloveniji je sicer povsem primerljiv s povprečjem v Evropski uniji in svetu (61 %), do razlik v strukturi pa prihaja pri ostalih kategorijah. Tako imajo v ekološkem odtisu Slovenije precej večji delež gozdni proizvodi (20 % v primerjavi z 11 % v EU-27 in 10 % na svetu), manjšega pa pozidane in obdelovalne površine ter ribolovna območja. Nadpovprečen delež gozdnih proizvodov je povezan predvsem z večjo porabo lesa v gradbeništvu in pri ogrevanju. Glede na kategorije potrošnje k ekološkemu odtisu največ prispevajo bivališča (26 %) in osebni promet (22,0 %). K ekološkemu odtisu prispevajo še storitve (18,2 %), hrana (17,1 %) in blago (17,3 %). Ti deleži pa se v Sloveniji močno razlikujejo od sorodnih raziskav. Baabou in sodelavci (2017) namreč ugotavljajo, da v strukturi ekološkega odtisa sredozemskih mest močno prevladuje hrana (40 %), medtem ko sta deleža osebnega prometa (14 %) in bivališč (9 %) precej nižja.

Izpostaviti velja tudi sestavo biokapacitete v Sloveniji (2,2 gha na prebivalca), h kateri kar štiri petine (82 %) prispevajo gozdovi. V državah EU-27 in na svetu je ta prispevek v povprečju manjši (okrog 40 %), kar kaže na veliko gozdno bogastvo Slovenije. Na drugi strani pa je v Sloveniji manjši prispevek obdelovalnih površin (10 % v primerjavi s 35 % v EU-27 in 32 % na svetu. Ribolovna območja v Sloveniji pa so premajhna, da bi bistveno prispevala k biokapaciteti, medtem ko v državah EU-27 in svetu nanje odpade 10 % oziroma 9 % biokapacitete.

Čeprav ima Slovenija za svetovne razmere nadpovprečno biokapaciteto (2,2 gha na prebivalca), spada med države z ekološkim primanjkljajem in življenjskim slogom na ravni potrebne biokapacitete 3 planeta Zemlja (leto 2018). Rast ekološkega odtisa je tudi v celoti v nasprotju s strateškimi cilji države, med drugim zapisanimi v strategiji razvoja Slovenije in nacionalnem programu varstva okolja za obdobje do leta 2030, v katerem bi se moral ekološki odtis na prebivalca zmanjšati za najmanj 20 % in nikakor ne več naraščati.