Lastništvo osebnih avtomobilov ali stopnjo motorizacije praviloma izražamo s številom osebnih avtomobilov na 1000 prebivalcev (EEA, 2002). Osebni avtomobil je cestno motorno vozilo razen motornih koles, namenjeno za prevoz potnikov, z največ devetimi sedeži (vključno z voznikovim). Število osebnih avtomobilov je opredeljeno z vozili, ki so na določen dan registrirana v državi in lahko uporabljajo ceste, odprte za javni promet (SURS, 2004). Kazalec v podatkih do leta 1991 upošteva podatke Sveta za preventivo in vzgojo v cestnem prometu, katerih vir je Ministrstvo za notranje zadeve. V njih je osebni avtomobil opredeljen kot motorno vozilo, namenjena prevozu oseb, ki imajo poleg sedeža za voznika še največ osem sedežev (Uradni list RS, št. 133/2006). Od leta 1992 dalje temelji kazalec na bazi Statističnega urada Republike Slovenije, po kateri med osebne avtomobile spadajo vozila iz kategorije M1 (motorna vozila z vsaj štirimi kolesi, namenjena za prevoz oseb, ki imajo poleg sedeža za voznika še največ osem sedežev) brez osebnih specialnih vozil (osebni avtomobil, ki je oblikovan za posebne namene, in ne za prevoz potnikov, npr. gasilska vozila, rešilni avtomobili, pogrebna vozila ipd.) (SURS, 2008b).

Cilji glede motorizacije v EU so praviloma bolj kakor na samo velikost voznega parka vezani na njegovo sestavo – na porabo goriva in emisijske standarde vozil. Kljub temu omenjene skandinavske države obravnavajo osebni avtomobil kot luksuzno blago, saj naj bi se osnovna mobilnost zagotavljala s sistemom javnega potniškega prometa. Zato kazalec posredno izkazuje tudi prometnopolitično usmerjenost neke države ali regije, saj jim ponekod uspeva zagotavljati kakovostno mobilnost tudi brez osebnega avtomobila, zato je vozni park teh držav bistveno manjši.

Lastništvo osebnih avtomobilov je kazalec, ki je tesno povezan z njihovo rabo oziroma z obsegom avtomobilnosti ter, predvsem na urbanih območjih, tudi z zastoji. Najvišjo stopnjo motorizacije beležijo praviloma v gospodarsko bolj razvitih državah, kot so Luksemburg, Italija in Nemčija, hkrati pa je v nekaterih najbogatejših državah (predvsem v Skandinaviji) stopnja motorizacije veliko nižja od evropskega povprečja. Najnižjo stopnjo motorizacije izkazujejo države, ki so po gospodarski moči med najmanj razvitimi in so se EU priključile med zadnjimi (npr. Romunija in Bolgarija). Med leti 2003 in 2006 se je, z izjemo Bolgarije in Slovaške, vsem državam EU-27 stopnja motorizacije povečala. Največji preskok so naredile nekatere države, ki so vstopile v EU z letom 2004. Še zlasti to velja za baltske države, Ciper, Poljsko in Slovenijo. Nekatere med njimi so v tem elementu že prehitele gospodarsko razvitejše države (npr. Belgijo, Švedsko, Nizozemsko).

Med države z največjim povečanjem lastništva osebnih avtomobilov se v omenjenem obdobju uvršča tudi Slovenija, ki že leta visoko presega povprečje vseh novih članic in kandidatk EU razen Malte. Kljub visoki stopnji rasti v preteklosti trg osebnih avtomobilov v Sloveniji ne kaže znakov zasičenosti, saj število prvič registriranih vozil po izrazitem vrhu leta 1999 (zaradi uvedbe DDV) in poznejšem upadu, zadnja leta spet narašča. Zaradi prometne politike države in mest, ki je izrazito naklonjena osebnemu avtomobilizmu, kar se kaže v pospešenih naložbah v cestno infrastrukturo, vse bolj nekonkurenčni ponudbi javnega potniškega prometa in spremembah v prostorski sestavi Slovenije (suburbanizacija, ki temelji na dostopnosti z osebnimi avtomobili), se vse večji delež prebivalstva odloča zadovoljevati svoje potrebe po prevozu z osebnim avtomobilom. Tako je leta 2002 povprečno slovensko gospodinjstvo (2,8 člana) imelo več kakor en avtomobil (leta 2002 1,25, leta 1991 pa 0,94) (SURS, 2008a).