Kazalec prikazuje letno količino nastalih odpadkov, ki vsebujejo azbest, ter ravnanje z njimi.

K tem odpadkom prištevamo odpadke s številkami 06 07 01*, 06 13 04*, 10 13 09*, 15 01 11*, 16 01 11*, 16 02 12*, 17 06 01* in 17 06 05* iz seznama odpadkov, ki je objavljen v Sklepu Komisije št. 2014/955/EU (nazivi odpadkov so podani v metodologiji).

Odpadki, ki vsebujejo azbest oz. t.im. azbestni odpadki so nevarni odpadki, ki vsebujejo trdno ali šibko vezani azbest, ter odpadki, ki se jih oprijemajo azbestna vlakna. Vse se obravnava kot nevarne odpadke, saj se azbestna vlakna rada lomijo, pri čemer nastajajo drobnim iglam podobna vlakna, ki ob vdihu lahko pridejo v pljuča in povzročijo različne bolezni. Povprečna latentna doba med prvo izpostavljenostjo in nastopom mezotelioma je okoli 40 let, pri pljučnem raku pa od 20 do 25 let.

Ravnanje z njimi ureja Uredba o ravnanju z odpadki, ki vsebujejo azbest (Uradni list RS, št. 34/2008 ). Večina azbestnih odpadkov se odloži, recikliranje in ponovna uporaba nista dovoljena.

Ravnanje z gradbenimi odpadki, ki vsebujejo azbest, je še dodatno urejeno z Uredbo o pogojih, pod katerimi se lahko pri rekonstrukciji ali odstranitvi objektov in pri vzdrževalnih delih na objektih, instalacijah ali napravah odstranjujejo materiali, ki vsebujejo azbest (Uradni list RS, št. 60/06). Le-ta določa, da mora biti azbest iz objektov odstranjen na način, ki preprečuje oziroma čim bolj zmanjša izpuste azbestnih vlaken v okolje.

Vsi azbestni odpadki so nevarni odpadki, ki zaradi svojih lastnosti zahtevajo posebno ravnanje in primerno zaščitno opremo.

Količina nastalih odpadkov, ki vsebujejo azbest, je v Sloveniji naraščala od leta 2005 (5.561 ton) do leta 2008 (37.070 ton)  in nato začela počasi upadati. Leta 2015 je nastalo 9. 361 ton odpadkov, ki vsebujejo azbest. V letih od 2005 do 2015 je skupno nastalo 163.455 ton teh odpadkov. Glavnina (82% oz. 133.751 ton) izvira iz gospodinjstev, le slabih dvajset odstotkov (29.704 ton) jih je nastalo v proizvodnih in storitvenih dejavnostih.

Veliko večino (99,5%) nastalih odpadkov, ki vsebujejo azbest, predstavlja odpadek s številko 17 06 05* - gradbeni materiali, ki vsebujejo azbest. Izolirni materiali, ki vsebujejo azbest (17 06 01*) ter odpadna kovinska embalaža, ki vsebuje nevaren trden porozen oklep (15 01 11*) predstavljajo 0,25% oz. 0,22% ostalih nastalih azbestnih odpadkov. Le 0,03% nastalih odpadkov, ki vsebujejo azbest, pa predstavljajo odpadki s številkami 06 07 01*, 06 13 04*, 10 13 09*, 16 01 11* in 16 02 12*.

Najpogostejši način obdelave azbestnih odpadkov je odlaganje. Leta 2005 je bilo odloženih 3.855 ton (62 %) azbestnih odpadkov, leta 2008 pa 31.094 ton (90 %). V naslednjih letih je bilo v povprečju odloženih okoli 75 % vseh nastalih azbestnih odpadkov. Leta 2015 je bilo odloženih 7.003 tone teh odpadkov.

Porast količin nastalih in odloženih odpadkov, ki vsebujejo azbest, v letu 2008 lahko pripišemo sprejetju Uredbe o ravnanju z odpadki, ki vsebujejo azbest. Tega leta je kar 87% azbestnih odpadkov nastalo v gospodinjstvih, ostale količine pa so nastale v proizvodnih in storitvenih dejavnostih.

Poleg odlaganja se odpadke, ki vsebujejo azbest, tudi skladišči, obdela po drugih postopkih, odda zbiralcu odpadkov  ter izvozi v tujino (EU ali druge države). Večino azbestnih odpadkov pa se odloži na odlagališčih. V opazovanem obdobju (2005-2015) je bilo obdelanih 84% vseh nastalih odpadkov, ki vsebujejo azbest. Od tega je bilo 93% oz. 127.036 ton odloženih, 4% oz. 5.841 ton skladiščenih, 3% oz. 4.305 ton pa je bilo azbestnih odpadkov, obdelanih po drugih postopkih, oddanih zbiralcem odpadkov ali izvoženih v tujino.

Azbest je skupno ime za šest naravnih mineralov z vlaknato strukturo. Zaradi svojih lastnosti (odpornost na toploto, električne in kemične poškodbe, absorpcija zvoka, trdnost, negorljivost, …) in cenovne dostopnosti je bil v obdobju 1960-1995 pogosto uporabljan v gradbeništvu in industriji. Uporabljeni sta bili dve vrsti azbestnih materialov: šibko in trdno vezani azbest. V prvi skupini je čisti azbest ter materiali, ki se zaradi svoje strukture z lahkoto drobijo in vlaknajo; v drugi skupini pa so materiali, ki so delovali kot vezivo za primešana jim azbestna vlakna. Azbest je danes v Evropi prepovedano proizvajati. Dotrajani ali poškodovani izdelki lahko pri nepravilnem ravnanju, zaradi vdihavanja azbestnih vlaken, povzročijo neozdravljive bolezni.

Poznamo več kot 3.000 različnih izdelkov, ki vsebujejo azbest. Med ljudmi je zagotovo najbolj poznana in prepoznana oblika t.im »salonitka« - valovit azbestnocementni strešnik iz tovarne Salonit Anhovo. Zavedati pa se je potrebno, da je azbest prisoten tudi v ognjevarnih tkaninah, rezervoarjih za gorivo (kurilne peči), različnih ceveh (stare vodovodne napeljave), talnih in stenskih oblogah, dimnikih idr.

V slovenskem prostoru je še veliko gradbenih objektov (poslovni in stanovanjski) in javnih infrastrukturnih vodov (kanalizacija, vodovod, odvodnjavanje…), ki imajo vgrajene materiale, ki vsebujejo azbest. Ne smemo zanemariti dejstva, da se bodo ob rekonstrukcijah, adaptacijah in rušitvah gradbenih objektov in vodov še nekaj desetletij pojavljali odpadki, ki vsebujejo azbest.

Iz zgornje skice lahko povzamemo, kateri poklici so najpogosteje v stiku z odpadnim azbestom: vodovodarji, polagalci tlakov, krovci, monterji vodovodnih in elektroinštalacij, zidarji, dimnikarji, … Ne smemo pa pozabiti na gasilce, ki pri svojem delu lahko uporabljajo tudi opremo, ki vsebuje azbest. Prav tako se z azbestnimi odpadki srečujejo pri svojih intervencijah in na pogoriščih.

Kadar imamo opravka z odpadkom, ki vsebuje trdno vezani azbest (npr.: strešne plošče (salonitka), fasadne plošče, vodovodne in kanalizacijske cevi, korita za rože, vodni zbiralniki, vinilne talne azbestne obloge, …), je potrebno pred samim odstranjevanjem odpadek zmočiti z vodo in ga po odstranitvi oviti s primerno plastično folijo ter nedvoumno označiti, da gre za »azbestni odpadek«.

Če imamo opraviti s šibko vezanim azbestni odpadkom (npr.: brizgani ometi, izolacijske plošče, tesnilne mase, smole in lepila, lepenka, tkanina, …), je nujna uporaba zračne komore, nepropustne za vodo in zrak, da preprečimo širjenje drobnih azbestnih iglic po zraku v okolje. Zračno komoro moramo pripraviti pred začetkom izvajanja del, uporabljamo pa jo med samim odstranjevanjem azbestnih odpadkov ter po opravljenem delu, vse dokler v komori ni zrak ponovno »čist«.

Ne glede na vrsto azbestnega odpadka pri delu z njim ne smemo pozabiti na primerno osebno zaščitno opremo.

V Sloveniji je prepovedana proizvodnja, dajanje v promet in uporaba azbesta in azbestnih izdelkov. Prepovedana je tudi uporaba in prodaja rabljenih izdelkov, ki vsebujejo azbest. Glede na življenjsko dobo azbestnih materialov (30-40 let) se pričakuje, da bodo azbestni odpadki nastajali tudi v prihodnje, vendar v čedalje manjših količinah.

Na podlagi prijav (27. Člen Uredbe o pogojih, pod katerimi se lahko pri rekonstrukciji ali odstranitvi objektov in pri vzdrževalnih delih na objektih, instalacijah ali napravah odstranjujejo materiali, ki vsebujejo azbest (Uradni list RS, št. 60/06)

 o vrsti in količini materialov, ki vsebujejo šibko vezani azbest, in so vgrajeni v objekte ali naprave, če masa vgrajenih materialov presega 1.000 kg, je v prihodnje pričakovati, da se bo odstranilo še okoli 300 t materialov (predvsem izolirnih), ki vsebujejo šibko vezani azbest.

Direktiva Sveta 87/217/EEC o preprečevanju in zmanjševanju onesnaževanja okolja z azbestom iz leta 1987 od držav članic EU zahteva, da omejijo izpuste azbesta v zrak in vode ter da sprejmejo posebne ukrepe za aktivnosti pri odstranjevanju ali rušenju objektov (zgradb) in prevozu ter dokončnem odstranjevanje odpadkov, ki vsebujejo azbest.

Zakonski rok do katerega morajo biti odpadki, ki vsebujejo azbest, odstranjeni, ni določen ne na nacionalni in ne na evropski ravni.