Med vsemi biogenimi elementi je v naravnem vodnem okolju fosforja najmanj, zato vsebnost fosforja v vodi skupaj z drugimi okoljskimi dejavniki, uravnava biološko produktivnost ekosistema. Tudi v jezerih in zadrževalnikih v Sloveniji je fosfor največkrat tisti dejavnik, ki ob pomanjkanju omejuje, sicer pa pospešuje biološko produkcijo. Povprečna letna vsebnost celotnega fosforja je eden od kazalcev trofičnosti jezer.

Evtrofikacija, oziroma prekomerno kopičenje hranilnih snovi, zlasti fosforja v vodi, je osnovni problem večine jezer v zmernem podnebnem pasu, tudi v Sloveniji. Neustrezno odvajanje komunalnih odplak in izpiranje fosforja z intenzivno obdelanih kmetijskih površin sta največja in najpogostejša vira tega elementa v jezerih in zadrževalnikih. Vsebnost fosforja v vodi je zato zelo odvisna od gostote prebivalstva, komunalne urejenosti naselij in intenzivnosti rabe prostora v pojezerju.

Povečana vsebnost hranil, zlasti fosforja v jezerih, pospešuje produktivnost fitoplanktona, ki vpliva na zmanjšano prosojnost jezera. Prosojnost, ki jo merimo s posebno Secchijevo ploščo in izražamo kot Secchijevo globino, zato uporabljamo kot pomožni kazalec stanja oziroma produktivnosti jezer. Zmanjšana prosojnost vpliva na videz jezera ter omejuje kopanje in druge športne dejavnosti na in ob njem.

V Evropi narašča število jezer z nižjo vsebnostjo fosforja in večjo prosojnostjo, kar je posledica ukrepov, ki vplivajo na zmanjšanje obremenitev iz pojezerij. Izboljšanje opažamo tudi v Blejskem jezeru, kjer so se ukrepi, ki so poleg sanacije kanalizacije vključevali tudi izgradnjo umetnega dovoda Radovne in hipolimnijskega iztoka – natege, začeli izvajati že v 70. letih prejšnjega stoletja. Na osnovi teh ukrepov, se je vsebnost fosforja v Blejskem jezeru postopno zmanjšala iz povprečno 74 μg P/l v 70. letih na 35,7 μg P/l v 80. letih, na 19,9 μg P/l v 90. letih in na povprečno 12,9 μg P/l po letu 2000. Postopno se je zmanjšala tudi produkcija fitoplanktona in vplivala na večjo prosojnost jezera, ki se je iz povprečnih 4,2 m povečala na povprečno 5,5 m v 80. letih, na povprečno 6 m v 90. letih, in povprečno 6,8 m po letu 2000. V 70. in 80. letih prejšnjega stoletja evtrofno Blejsko jezero, lahko danes spet uvrščamo med mezotrofna jezera.

Poleg Blejskega je Bohinjsko jezero edino večje (>0,5 km²), stalno naravno jezero v Sloveniji. Gre za oligotrofno, pretočno alpsko jezero, kjer so vplivi človeka, zaradi pojezerja, ki obsega območje malo poseljenega visokogorskega krasa, razmeroma blagi. Povprečna vsebnost fosforja je še vedno nizka <5 μg P/l in ne kaže izrazitega naraščanja. Tudi prosojnost presega 9 m. Ob stalnem naraščanju turizma se urbani pritiski na Bohinjsko jezero stopnjujejo, zato so preventivi ukrepi, ki vključujejo premišljeno, sonaravno prostorsko načrtovanje in zmeren razvoj pojezerja za stanje Bohinjskega jezera ključnega pomena.

V umetnih zadrževalnikih, ki so bili v program monitoringa kakovosti jezer vključeni postopno šele v letih 2003 do 2006, je povprečna vsebnost fosforja bistveno večja kot v naravnih jezerih. Zaskrbljujoče visoka je zlasti v Gajševskem, Ledavskem in Perniškem jezeru, kjer presega 100 μg/l. Tudi Šmartinsko in Slivniško jezero sodita med evtrofna jezera, vsebnost fosforja pa je nekoliko manjša (<100 μg/l) kot v zgoraj omenjenih zadrževalnikih. Obremenjenost s fosforjem v vseh zadrževalnikih osrednje in severovzhodne Slovenije je posledica lege v območjih z intenzivno kmetijsko izrabo tal in še vedno ne povsem urejeno komunalno infrastrukturo. O trendih upadanja fosforja tu ni mogoče govoriti, nihanja v koncentraciji fosforja med posameznimi leti v zadrževalnikih so le posledica specifičnih hidroloških in vremenskih razmer ob vzorčenju. Tudi prosojnost teh zadrževalnikov je stalno nizka in ne preseže 1 m. Poleg stalno visoke produkcije planktonskih alg in cianobakterij, na zmanjšano prosojnost vpliva občasno tudi velika količina suspendiranega materiala, ki ga med hranjenjem dvigujejo ribe, oziroma veter, ki v plitvih zadrževalnikih večkrat premeša vso vodo od površine do dna.

Zadrževalniki v povodju Jadranskega morja, Klivnik in Mola v Brkinih v porečju reke Reke ter Vogršček v Vipavski dolini, so manj obremenjeni s hranili kot štajerski in prekmurski zadrževalniki. Vsi trije sodijo med mezotrofna, s hranili zmerno obremenjena jezera, kjer je povprečna vsebnost fosforja med 20 in 10 µg/l. Tudi povprečna prosojnost teh zadrževalnikov je večja, med 2 in 3 m.

Velenjsko jezero je umetno jezero, ki je nastalo ob termoelektrarni Šoštanj zaradi ugrezanja in zalitja opuščenega dela rudnika lignita v Velenju. Povprečna vsebnost fosforja 62 µg/l v obdobju 2007-2008 uvršča Velenjsko jezero med evtrofna jezera. Povprečna prosojnost je v tem obdobju znašala 4,7 m.

Ptujsko jezero je velika rečna akumulacija. Obremenjenost s fosforjem je znatna in je v obdobju 2007-2008 znašala povprečno 46 µg/l. Prosojnost jezera je v enakem obdobju znašala povprečno 0,7 m, vendar ta, zaradi velike pretočnosti, ki zaviralno vpliva na produkcijo fitoplanktona ni relevanten pokazatelj trofičnosti. Na nizko prosojnost vpliva velike količine suspendiranega materiala, ki ga prinaša reka v Ptujsko jezero.