Intenzifikacija kmetijstva je proces, ki posledično zmanjšuje proizvodne stroške na enoto kmetijskega proizvoda. Proizvodni stroški so funkcija stroškov dela, zemljišč in kapitala. Kapitalsko intenzivno kmetijstvo se razvije tam, kjer je razpoložljivost dela in predvsem zemljišč omejena (Belgija, Nizozemska). Kjer sta omejena kapital in zemljišča, se je razvilo delovno intenzivno kmetijstvo (Indija, Kitajska), kjer pa sta omejena kapital in delo, se je razvilo kmetijstvo, ki za svoj razvoj potrebuje veliko zemljišč (Argentina). Vsaka od teh treh oblik intenzifikacije ima različne vplive na okolje, naravo in socialno sestavo podeželskih območij.

Kazalec za opredelitev intenzivnosti kmetijstva je prikazan z:
- obtežbo oziroma številom glav velike živine (GVŽ) na hektar kmetijskih zemljišč v uporabi (KZU),
- gibanjem proizvodnje mleka oziroma pšenice in koruze za zrnje na hektar.

Raven intenzivnosti kmetijstva v Sloveniji je zmerna in se razvija predvsem v smeri izboljšanja delovne intenzivnosti kmetijske pridelave oziroma
zmanjševanja vložka dela na enoto površine oziroma proizvoda.

Intenzifikacija kmetijstva omogoča kmetijsko proizvodnjo z manjšimi stroški na enoto kmetijskega proizvoda – stroškov dela, kapitala ali zemljišč. V
preteklosti je zaradi povečane uporabe gnojil in sredstev za varstvo rastlin, zmanjševanja biodiverzitete zaradi posegov v prostor in podobno povzročala
enega najobsežnejših pritiskov na okolje, zato je danes ena od osrednjih tem kmetijske in okoljske politike, ki razvija instrumente za omejevanje
negativnih učinkov intenzifikacije.

Več kot 80 % vseh kmetijskih gospodarstev v Sloveniji se ukvarja z raznimi živinorejskimi proizvodnimi usmeritvami, od tega 47 % z govedorejo. Število
tistih, ki se ukvarjajo z živinorejo, se je samo v obdobju 2000–2013 zmanjšalo za skoraj četrtino. Podobno kakor v drugih državah EU se obtežba, merjena s
številom GVŽ (glave velike živine) na hektar kmetijskih zemljišč v uporabi, tudi v Sloveniji zmanjšuje, samo v obdobju 2000–2013 z 0,97 na 0,84 GVŽ/ha ali
za skoraj 9 %.

Navkljub zelo hitremu upadanju števila gospodarstev, usmerjenih v prirejo mleka in nekoliko manj izrazitemu nazadovanju števila krav molznic na teh
gospodarstvih, se skupna prireja mleka ni bistveno spremenila. Vzrok je izrazito povečanje koncentracije prireje mleka – povprečno število krav na
gospodarstvo se je v obdobju 2000–2013 povečalo za več kot 50 %, hkrati pa se je povečala intenzivnost prireje. Povprečna prireja mleka na kravo molznico
(mlečnost) se je v desetih letih povečala za dobro četrtino in je v letu 2012 znašala 5,6 tone mleka na kravo.

Pšenica in koruza za zrnje sta najpomembnejši poljščini v Sloveniji, v letu 2013 je bilo po ocenah Statističnega urada požetih okoli 31 tisoč hektarov njiv
s pšenico in 42 tisoč hektarov njiv s koruzo. Tudi tu se izrazito povečuje koncentracija pridelave (povprečna površina pšenice ali koruze na gospodarstvo),
manj izrazito pa hektarski pridelek, ki kaže tudi veliko odvisnost od vremenske spremenljivosti.