Intenzivnost kmetijstva je kazalec, ki odraža raven povečevanja produktivnosti kmetijske proizvodnje, ki jo izrazimo na enoto površine kmetijske zemlje v uporabi oziroma na glavo živali.  Sestavljen je iz treh kazalcev, ki predstavljajo najbolj razširjene proizvodne usmeritve v Sloveniji. Za živinorejsko proizvodnjo je izračunan kot število glav velike živine (GVŽ) na hektar kmetijskih zemljišč v uporabi (KZU) in povprečno mlečnost na kravo molznico. Za rastlinsko pridelavo pa je izračunan kot povprečen pridelek pšenice in pire na hektar KZU  ter povprečen pridelek koruze na hektar KZU.

Po podatkih raziskovanja strukture kmetijskih gospodarstev se je v letu 2016 80 % vseh kmetijskih gospodarstev v Sloveniji ukvarjalo z živinorejo, od tega kar 59 % z govedorejo. Število tistih, ki se ukvarjajo z živinorejo, se je samo v obdobju 2000–2016 zmanjšalo za več kot četrtino (–28 %).

Povprečno slovensko kmetijsko gospodarstvo, usmerjeno v živinorejo, glede na podatke raziskovanja strukture kmetijskih gospodarstev iz leta 2016 redi 7,5 glave velike živine, kar je skoraj četrtino več (+24 %) kakor na začetku obravnavanega obdobja. Podobno kakor v drugih državah EU se obtežba tudi v Sloveniji zmanjšuje, samo v obdobju 2000–2016 se je zmanjšala za 17 %. Prikaz števila glav velike živine na hektar kmetijskih zemljišč v uporabi na občinski ravni v letu 2010 kaže na razmeroma netipično in razpršeno prostorsko porazdelitev območij z različno obtežbo.

Navkljub zelo hitremu upadanju gospodarstev, usmerjenih v prirejo mleka, in nekoliko manj izrazitemu upadanju števila krav molznic na teh gospodarstvih, skupni obseg proizvodnje z rednim letnim nihanjem še vedno raste. Vzrok je izrazito povečanje koncentracije prireje mleka – povprečno število krav molznic na gospodarstvo se je v obdobju 2000–2016 povečalo za 114 %, hkrati pa se je povečala intenzivnost prireje.

Povprečna prireja mleka na kravo molznico (mlečnost) se je v obdobju 2000–2017  v Sloveniji povečala za 1.329 kg ali za 29 %. V enakem obdobju se je povprečna mlečnost v Avstriji povečala za 31 %, v Belgiji za 43 % in v Grčiji kar za 58 %.

S skoraj 6.000 kg na kravo v letu 2017, Slovenija precej zaostaja za Avstrijo in nekaterimi drugimi državami članicami Evropske unije, kjer procesi koncentracije in intenzifikacije proizvodnje potekajo bistveno hitreje.

Pšenica in koruza za zrnje sta najpomembnejši poljščini v Sloveniji, z njuno pridelavo pa se je v letu 2016 ukvarjalo 16.086 (pšenica in pira) in 24.670 (koruza) kmetijskih gospodarstev. V obdobju med leti 2000 in 2016 se je število kmetijskih gospodarstev, ki se ukvarjajo s pridelavo pšenice in pire zmanjšalo za 48 % tistih, ki se ukvarjajo s pridelavo koruze pa za 53 %. Ker je bil skupni obseg površin v obravnavanem obdobju pri pšenici manjši za 14 % (pri koruzi so se površine zmanjšale za 23 %), se je močno povečala koncentracija pridelave na gospodarstvo. Intenzivnost pridelave pšenice, merjena s količino pridelka na hektar, je v Sloveniji na ravni dolgoletnega povprečja za 0,54 t manjša kakor v Avstriji in kar 3,8 t manjši kot v Belgiji. Hektarski pridelek se v Sloveniji že več let ne spreminja bistveno. Podobno je pri koruzi, le da je letno nihanje zaradi podnebnih dejavnikov nekoliko izrazitejše.

Slovensko kmetijstvo se sooča z neugodno posestno in velikostno strukturo, kar v veliki meri zavira povečevanje intenzivnosti in konkurenčnosti kmetijske proizvodnje. Z nekaterimi ukrepi kmetijske politike in uporabo novih tehnoloških rešitev (zemljiške operacije, optimizacija krmnih obrokov, manjša poraba sredstev za varstvo rastlin, izboljšanje lastnosti tal…) je mogoče prispevati k povečanju intenzivnosti, ob hkratnem zmanjšanju negativnih pritiskov na okolje.