Kazalec prikazuje površine zemljišč, pripravljene za namakanje, namakane površine in porabo vode za namakanje v Sloveniji v obdobju 2000-2021 ter delež zemljišč, pripravljenih za namakanje v Evropski uniji (EU) v letih 2000, 2010 in 2016. Izračunan je delež namakanih zemljišč, glede na skupne površine kmetijskih zemljišč v uporabi ter poraba vode na hektar namakanih zemljišč. Kazalec ne zagotavlja neposredne informacije o okoljski sprejemljivosti namakanja, nakazuje  pa na pritisk na okolje, povezan z namakanjem.

V razmerah, ko se kmetijstvo vse pogosteje sooča z daljšimi sušnimi obdobji, je z namakanjem v ključnih fazah rasti mogoče učinkovito povečati količino in kakovost pridelkov in s tem prispevati k manjši odvisnosti kmetijske pridelave od naravnih razmer in k stabilnejšim dohodkom. Hkrati je namakanje povezano z določenimi tveganji za okolje. Poraba vode za namakanje lahko vodi v prekomerno izrabo vodnih virov, večje pa je lahko tudi tveganje za erozijo tal, onesnaženje voda z nitrati in pesticidi, mineralizacijo tal ter za druge negativne posledice na okolje (zmanjšanje biotske raznovrstnosti, izginjanje habitatov, zmanjšanje naravne in krajinske pestrosti). To tveganje je mogoče zmanjšati z uporabo sodobnejših in racionalnejših tehnologij namakanja in obsegom namakanja, ki ne ogroža razpoložljivih vodnih virov, kar so tudi zahteve Vodne direktive EU (2000). Za vse tovrstne posege mora biti, poleg presoje vplivov na okolje ter naravovarstvenega soglasja, izdelana tudi analiza razpoložljivosti vodnega vira in izdano vodno dovoljenje.

V letu 2000 je bilo za namakanje pripravljeno 4.554 ha oziroma 0,9 % vseh kmetijskih zemljišč v uporabi. V letu 2021 je ta površina znašala 6.576 ha, kar predstavlja 1,4 % vseh kmetijskih zemljišč v uporabi. Velika večina kmetijskih zemljišč je pripravljena za oroševanje. Za tovrstni način namakanja je bilo v letu 2012 pripravljeno 91,6 % zemljišč, preostala zemljišča pa so bila pripravljena za kapljično namakanje.

V letu 2021 je bilo namakanih 4.660 hektarjev zemljišč. V strukturi zemljišč, ki so bila namakana vsaj enkrat v letu, prevladujejo njive in vrtovi (v letu 2021 je delež znašal 71 %), sledijo pa trajni nasadi (sadovnjaki, oljčniki in drevesnice) in druga zemljišča; obe kategoriji imata okoli 15 odstotni delež. Najpogosteje namakane kulture so hmelj, zelenjadnice, sadje in koruza.

Poraba vode za namakanje je odvisna predvsem od vremenskih razmer v posameznem letu. Povprečna poraba vode na hektar namakanih zemljišč je v obdobju 2000-2021 znašala 1.343 m³ letno, od največ 3.199 m³ na hektar v letu 2001 do najmanj 459 m³ na hektar v letu 2010. V letih 2000, 2001, 2003 in 2006, ki so bila najbolj sušna, je bilo za namakanje porabljeno med 6 in 8 milijonov m³ vode letno (v povprečju 6.920.000 m³ letno), v preostalih letih pa je bila poraba vode manjša (v povprečju 3.079.000 m3 letno).

V Sloveniji je delež za namakanje pripravljenih zemljišč glede na skupna kmetijska zemljišča v uporabi med nižjimi znotraj držav članic EU. V letu 2016 je bil ta delež nižji kot v Sloveniji (pod 1,0 %) le v petih državah članicah (irska, Luksemburg, Latvija, Litva in Estonija). V letu 2016 so imele največje deleže za namakanje pripravljenih zemljišč na Cipru, Malti in v Italiji (nad 30 %), med srednje in severnoevropskimi državami pa navzgor odstopa Nizozemska (29 %). Med letoma 2010 in 2016 se je delež površin pripravljenih za namakanje najbolj povečal na Malti in v Grčiji (+ 5 odstotnih točk), medtem ko se je na Danskem zmanjšal za skoraj 8 odstotnih točk.