Kazalec podaja prostornino odmrle ležeče in stoječe lesne biomase. Podatki se prikazujejo od leta 1990 ob zaključku desetletja.

Odmrlo lesno biomaso (oz. velike drevesne ostanke) v gozdu predstavljajo stoječe odmrlo drevje, ležeče drevje, debla, veje, panji in korenine. Dejanska količina panjev in korenin je težje ugotovljiva, zato ju večina monitoringov gozdnih ekosistemov največkrat izpušča, seveda pa tudi za ta parametra obstajajo ocene in meritve.

Podatki Zavoda za gozdove Slovenije o odmrli lesni biomasi vključujejo cela stoječa in ležeča drevesa brez panjev in vej. Zaradi mednarodne primerljivosti kazalec podaja tudi podatke poročila State of Europe’s Forests (2020), ki vključujejo vse nadzemne dele dreves.

Odmrla lesna biomasa ima v gozdu zelo pomembno vlogo. Ima ključni pomen v kroženju organskih snovi in predstavlja hranila za rastline, je življenjski prostor divjih živali in hrana za žuželke in mikroorganizme. Po Pravilniku o varstvu gozdov (Ur. L. RS, št. 114/09 in 31/16) predstavlja odmrla stoječa drevesa (sušice), ležeča drevesa (podrtice), stoječe dele prelomljenih dreves (štrclje), ležeče dele prelomljenih dreves s koreničniki, ležeče kose prelomljenih dreves ter sečne ostanke.

Po podatkih Zavoda za gozdove Slovenije je količina odmrle lesne biomase v slovenskih gozdovih v obdobju 1990–2019 narasla in je v letu 2019 znašala 19,6 m3/ha. V to količino panji in veje niso vključeni. Po podatkih poročila State of Europe’s Forests (2020), ki vključuje vse nadzemne dele dreves, pa znaša 22,3 m3/ha. Pri ocenjevanju trendov moramo biti zelo previdni, saj je kazalec za pretekla desetletja ocenjen na podlagi faktorjev za pretvorbo v povezavi z lesno zalogo (ki se je v Sloveniji vsa desetletja povečevala) in šele podatki za zadnja leta prikazujejo rezultate meritev. Zaradi metodoloških sprememb pri zbiranju in shranjevanju podatkov predstavljene informacije in analize morda niso neposredno primerljive z rezultati prejšnjih poročil. Podatki bodo primerljivi od leta 2019 naprej. S precejšnjo verjetnostjo pa lahko trdimo, da je danes v gospodarjenih gozdovih več odmrle lesne biomase kot pred stotimi leti zaradi spremenjenega načina gospodarjenja. Povečan skupni obseg odmrlega drevja ima torej več vzrokov. Pozitivno je, da se kaže rezultat razumevanja za okoljski vidik gospodarjenja z gozdovi (načrtno puščanje odmrle biomase). Drugi vzroki pa so številčnejši ekstremni vremenski dogodki in nizke cene manjvrednega lesa ter visoki stroški sečnje ter spravila.

Količina odmrle lesne biomase se v prostoru zelo hitro spreminja. Zaradi ohranjanja biotskega ravnovesja naj ob gospodarjenju z gozdom, ob upoštevanju tveganja za prenamnožitev škodljivih organizmov, ostane v povprečju vsaj 3 % odmrlega lesa glede na lesno zalogo v gozdnogospodarski enoti. Odmrl les mora biti čim bolj enakomerno razporejen in obsegati vse debelinske razrede, zlasti pa debelinski razred nad 30 cm. (Ur. L. RS, št. 114/09 in 31/16). V Sloveniji je v letu 2019 prevladovala odmrla lesna biomasa v debelinskem razredu do 30 cm (slika podatki ZGS).

Količina odmrle lesne biomase je odvisna tudi od rastišča ali stanja gozdov, najpomembnejši vzrok pa je (ne)gospodarjenost gozdov. Tako je lahko količina odmrle lesne biomase v pragozdovih kar nekaj 10-krat večja (npr. pragozd Krokar 153,8 m3/ha odmrle lesne biomase nad 3. debelinsko stopnjo, pragozd Rajhenavski Rog 247 m3/ha odmrle lesne biomase) kot v primerljivih sosednjih mnogonamenskih gozdovih (Pisek, 2010).

Po podatkih poročila State of Europe’s Forests (2020) ima Slovenija v primerjavi z ostalimi evropskimi državami v svojih gozdovih med največjimi količinami odmrle lesne biomase, vendar zaenkrat te primerjave niso narejene na podlagi primerljivih rastiščnih razmer (slika GZ6-2). Tudi tu je v večini držav kazalec velikokrat ocenjen na podlagi konverzijskih faktorjev v povezavi z lesno zalogo. Prav tako večina držav še nima daljših in zanesljivih časovnih serij razvoja lesne zaloge, kar neposredno vpliva na ocenjevanje trendov.

Glede na trend razvoja lesne zaloge v Sloveniji, ki se zadnjih nekaj desetletij neprekinjeno povečuje, lahko domnevamo, da se bo ob nespremenjenem načinu gospodarjenja povečevala tudi količina odmrle lesne biomase. Tudi finančni mehanizmi v območjih Natura 2000 v zasebnih gozdovih (Gozdni sklad), ki omogočajo načrtno puščanje stoječe biomase v gozdu in prepuščanje gozdov naravnemu razvoju za dobo 20 let z odškodnino lastniku gozda prispevajo k ohranjanju deleža odmrle biomase. Morebitna večja intenziteta sečenj in večje izkoriščanje manjvrednih sortimentov, ki se sedaj zaradi neekonomičnosti puščajo v gozdu pa bi lahko ta trend povečevanja v prihodnje tudi obrnila.