Kazalec prikazuje gibanje izpustov metana (CH₄), didušikovega oksida (N₂O) in ogljikovega dioksida (CO₂) iz kmetijstva v obdobju 1986–2019. Gre za toplogredne pline, ki povečujejo temperaturo zraka in povzročajo globalne spremembe podnebja. Te vplivajo na naravno okolje in povzročajo veliko škodo gospodarstvu, predvsem kmetijstvu.

Podatki so prikazani sorazmerno glede na izhodiščno leto 1986, ki je po Okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja za Slovenijo izhodiščno leto za oceno uspešnosti zmanjševanja izpustov. Metan in didušikov oksid sta poglavitna toplogredna plina, ki ju spremljamo v zvezi z izpusti v kmetijstvu. Ogljikov dioksid, ki se sprosti zaradi apnenja kmetijskih tal in zaradi gnojenja s sečnino, predstavlja manj kot 2 % skupnega učinka toplogrednih plinov v kmetijstvu. Zaradi razlik v toplogrednem učinku, izpuste metana in didušikovega oksida preračunamo v ekvivalente ogljikovega dioksida. Metan ima 25-krat, didušikov oksid pa 298-krat močnejši toplogredni učinek od ogljikovega dioksida. Metan je v ozračju kratko-obstojen plin in novejše raziskave kažejo, da je v uradnih evidencah emisij njegov pomen precenjen. Ne glede na to, ga v tem kazalcu obravnavamo kot je trenutno uveljavljeno. Ogljikovega dioksida, ki nastane zaradi rabe fosilnih goriv v kmetijstvu, po metodi IPCC (2006) ne spremljamo v kmetijskem okviru. Zato ga tudi ne obravnavamo pri tem kazalcu.

Kmetijstvo je vir neposrednih (npr. nastajanje metana pri fermentaciji v prebavilih domačih živali in pri skladiščenju živinskih gnojil ter nastajanje didušikovega oksida pri skladiščenju živinskih gnojil, pri gnojenju z živinskimi, drugimi organskimi in mineralnimi gnojili, na paši, pri razkrajanju žetvenih ostankov in pri obdelovanju histosolov) in posrednih (npr. kot posledica uhajanja dušikovih spojin iz kmetijstva v vode in zrak in naknadnih izpustov didušikovega oksida iz vodnih in kopenskih ekosistemov) izpustov toplogrednih plinov.

Metan nastaja pri fermentaciji krme v prebavilih domačih živali in med skladiščenjem živinskih gnojil. Zaradi relativno velike črede in zaradi posebnosti v prebavi, prispeva v Sloveniji prek 90 % izpustov metana govedoreja.

Največ didušikovega oksida nastane zaradi gnojenja kmetijskih rastlin z živinskimi in mineralnimi gnojili. Zelo veliko didušikovega oksida prispevajo tudi posredni izpusti, ki so posledica izpiranja dušikovih spojin v podtalnico in vodotoke in uhajanja amonijaka v zrak. Pomemben vir didušikovega oksida je tudi skladiščenje živinskih gnojil.

V skladu z IPCC (2006) metodologijo poročamo v sklopu kmetijstva tudi del emisij CO₂. V slovenskem kmetijstvu upoštevamo dva manjša vira emisij CO₂ in sicer uporaba sečnine in kalcijevega amonijevega nitrata (KAN) za gnojenje ter apnenje tal. K skupnim emisijam v slovenskem kmetijstvu v letu 2019 sta prispevala manj kot 2 %.

Letni izpusti metana v kmetijstvu so se od leta 1986 do leta 2019 zmanjšali iz 52.256 na 46.985 ton ali za 10,1 %, izpusti didušikovega oksida pa iz 1.903 na 1.730 ton ali za 9,1 %. Toplogredni učinek vseh plinov, izražen v ekvivalentih CO₂, se je v tem času zmanjšal od 1.930.579 t na 1.718.382 t ali za 11,0 %. Po hitrem zmanjševanju v prvih letih tega obdobja, se je zmanjševanje upočasnilo. V letu 2019 je Slovenija dosegla cilj (povečanje emisij toplogrednih plinov za 0,3 % glede na 2005), ki ga za leto 2020 določa Operativni program ukrepov zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2020 (povečanje emisij toplogrednih plinov za največ 5 % glede na leto 2005). Pri zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov je Slovenija primerljiva z državami Zahodne Evrope. Zmanjšanje pa je bilo precej manjše kot v večini držav Višegrajske skupine in Jugovzhodne Evrope, kjer so zaradi težav v sektorju živinoreje izpuste v povprečju zmanjšali za približno 50 %.

V absolutnem smislu je k zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov največ prispevala prašičereja, pri kateri so se precej zmanjšali izpusti metana zaradi fermentacije v prebavilih ter pri skladiščenju živinskih gnojil. Zmanjšanje izpustov po letu 1990 pripisujemo predvsem izboljšanim načinom ravnanja z gnojevko, v zadnjih 15 letih pa zmanjšanju števila živali, ki je bilo posledica težav v panogi. Precej so se zmanjšali tudi izpusti metana iz prebavil goved, predvsem krav molznic. To je bilo predvsem posledica izboljšanja učinkovitosti reje, saj dosegamo podobno prirejo mleka z bistveno manjšo čredo molznic kot nekoč. K zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov so prispevali tudi izboljšani načini gnojenja. Kljub manjši porabi dušika iz živinskih in mineralnih gnojil so se pridelki kmetijskih rastlin znatno povečali.

Izpusti toplogrednih plinov so se povečali pri reji na paši in pri reji drobnice. Povečanje izpustov na paši ni problematično, saj so se zaradi preusmeritve v pašno rejo zmanjšali izpusti iz hlevov in gnojišč.

Slovenska zakonodaja na splošno ne obravnava izpustov toplogrednih plinov v kmetijstvu. Izjema so velike prašičje in perutninske farme, ki so dolžne po Uredbi o vrsti dejavnosti in naprav, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega (UL RS, št. 57/15), delovati po načelu »najboljših razpoložljivih postopkov«. Posredno zmanjšujejo izpuste nekateri predpisi, ki so namenjeni varovanju voda in tal, predvsem Uredba o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov (UL RS, št. 113/09, 5/13, 22/15 in 12/17). K zmanjšanju izpustov didušikovega oksida posredno prispevajo tudi kmetijsko okoljski ukrepi, ki smo jih začeli izvajati leta 2001 v okviru Slovenskega kmetijsko okoljskega programa in so bili vključeni v Programa razvoja podeželja 2004–2006 in 2007–2013, izvajajo pa se tudi v okviru Programa razvoja podeželja 2014–2020 (izvajanje se nadaljuje tudi po 2020). Pretekli programi razvoja podeželja niso vsebovali ukrepov, ki bi znatneje prispevali k zmanjšanju emisij metana. K manjšim izpustom metana in didušikovega oksida so posredno prispevale tudi strokovne naloge v živinoreji in Javna služba kmetijskega svetovanja, ki jih financira Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.