Kazalec prikazuje obdobne koncentracije celotnega fosforja, ocene ekološkega stanja na podlagi fitoplanktona in obdobne vrednosti prosojnosti jezer in zadrževalnikov. V večini jezer zmernega pasu je razpoložljiva koncentracija fosforja ključna gonilna sila oziroma omejitveni dejavnik produkcijskih procesov, ki skupaj z drugimi okoljskimi dejavniki uravnava biološko produkcijo v jezerih. Posledice preobremenjenosti jezera s fosforjem se kažejo v intenzivni primarni produkciji, t. i. »cvetenju« fitoplanktona, ki posledično privede do manjše prosojnosti in drugih spremljevalnih biokemičnih procesov, ki jih označujemo s skupnim pojmom evtrofikacija jezer.

Od leta 2007 se na podlagi dokazane dobre statistične korelacije med celotnim fosforjem in količino ter vrstno sestavo fitoplanktona za oceno trofičnosti jezer uporablja ocena ekološkega stanja na podlagi fitoplanktona. Biološki element kakovosti, ki prav tako odraža trofičnost, so makrofiti in fitobentos. Pomožni kazalec trofičnosti je prosojnost, ki jo merimo s Secchijevo ploščo in izražamo kot Secchijevo globino.

Osnovni problem jezer in zadrževalnikov v Sloveniji je še vedno preobremenjenost s hranili in izmerjene koncentracije fosforja v jezerih in zadrževalnikih jasno razdelijo Slovenijo na geografska območja, ki odražajo različno intenzivnost kmetijske rabe tal. Najbolj obremenjeni s fosforjem (>100 µg P/L) so zadrževalniki v intenzivno kmetijskih območjih severovzhodne Slovenije. To so Perniško, Ledavsko in Gajševsko jezero, ki vsa sodijo med hiperevtrofna jezera. Izrazit trend naraščanja fosforja se kaže v Perniškem jezeru, medtem ko koncentracija fosforja v Ledavskem in Gajševskem jezeru rahlo upada. Tudi na podlagi analiz fitoplanktona so vsi trije zadrževalniki v slabem trofičnem stanju, kar potrjuje preobremenjenost vseh treh zadrževalnikov s fosforjem in drugimi hranili.

Šmartinsko in Slivniško jezero sta evtrofna plitva zadrževalnika v osrednji Sloveniji, s koncentracijo fosforja od 35 do 100 µg P/L. Povprečne letne koncentracije celotnega fosforja zlasti v Šmartinskem jezeru zelo nihajo, kar onemogoča realno določitev trenda koncentracije fosforja. Analize fitoplanktona od leta 2017 kažejo slabo trofično stanje Šmartinskega jezera in stabilno, zmerno trofično stanje Slivniškega jezera.

Glede na povprečno letno koncentracijo fosforja (77 µg P/L) sodi med evtrofna jezera tudi rudniško – ugrezninsko Velenjsko jezero, ki glede na hidromorfološke karakteristike in geografsko lego sodi med predalpska jezera. Stalna kemična razslojenost na površinsko in globinsko plast v Velenjskem jezeru vpliva na omejeno kroženje snovi in svojevrstne produkcijske procese, ki niso primerljivi z drugimi predalpskimi jezeri. Ocena trofičnega stanja na podlagi fitoplanktona je primerna le za oceno trofičnega stanja zgornjih, prezračenih plasti Velenjskega jezera, ki je bila za obdobje 2016–2019 dobra. Znatnejši delež primarne produkcije v Velenjskem jezeru pripada fotosintetskim žveplenim bakterijam, ki se zadržujejo v spodnjih plasteh jezera, kjer prevladujejo razmere brez kisika.

V obeh naravnih jezerih, Blejskem in Bohinjskem jezeru, je koncentracija fosforja v primerjavi z zadrževalniki precej nižja in že vrsto let bolj ali manj ustaljena. Bohinjsko jezero se s povprečno koncentracijo fosforja 4,8 µg P/L v evropskem merilu uvršča med referenčna oligotrofna alpska jezera. Na podlagi analiz fitoplanktona v skladu z Metodologijo vrednotenja ekološkega stanja jezer na podlagi fitoplanktona (Metodologija, Ministrstvo za okolje in prostor, 2016) Bohinjsko jezero že vrsto let dosega zelo dobro trofično stanje. V primerjavi z njim pa je predalpsko Blejsko jezero precej bolj izpostavljeno pritiskom iz poseljenega pojezerja in posledično s hranili bolj obremenjeno. Po uspešnem procesu reoligotrofikacije po izgradnji sistema Radovna-natega 1964–1980/82 in sanaciji blejske kanalizacije (1987-2020), povprečna letna koncentracija celotnega fosforja v Blejskem jezeru niha med 10 in 15 µg P/L, kar Blejsko jezero uvršča med mezotrofna predalpska jezera. Ocena ekološkega stanja na podlagi fitoplanktona je dobro, a na meji med dobrim in zmernim stanjem. Ker na zmerno trofično stanje kaže tudi združba makrofitov in fitobentosa v litoralu, ocenjujemo trofično stanje Blejskega jezera kot zmerno.

Zadrževalniki Klivnik, Mola in Vogršček na jugozahodu Slovenije v povodju jadranskih rek so v primerjavi z zadrževalniki osrednje in severovzhodne Slovenije s fosforjem precej manj obremenjeni. Kljub temu je v vseh treh zadrževalnikih opazen rahel trend naraščanja koncentracij fosforja. V Klivniku in Moli se je spremenil režim upravljanja, spremembe v Vogrščku v zadnjem obdobju pa so posledica zelo izpraznjene akumulacije zaradi priprav na sanacijo. Ocena na podlagi fitoplanktona še vedno kaže dobro trofično stanje v vseh treh zadrževalnikih.

Izrazito padajočega trenda fosforja v obdobju 2006–2019 večinoma ni zaznati, delno tudi iz razlogov, ker so v našo analizo poleg naravnih jezer vključeni tudi vsi večji zadrževalniki s površino nad 0,5 km² in jezerskim značajem. V zadrževalnikih se koncentracije fosforja med posameznimi leti skokovito spreminjajo, česar ne moremo ovrednotiti samo kot posledico večanja oziroma manjšanja obremenitev. Poleg naravnih hidroloških razmer na koncentracijo fosforja v zadrževalnikih vpliva tudi režim upravljanja, ki ga pogojuje raba, in namen zadrževalnika.