Kazalec prikazuje pretekle izpuste toplogrednih plinov (TGP) v prometu. Skupni izpusti so razdeljeni na cestni, letalski, železniški in pomorski promet. Izpusti iz mednarodnih skladišč niso vključeni.

Kjotski protokol obravnava šest onesnaževal iz skupine TGP, in sicer ogljikov dioksid (CO₂), metan (CH₄), didušikov oksid (N₂O), fluorirane ogljikovodike (HFC), perfluorirane ogljikovodike (PFC) in žveplov heksafluorid (SF6). Količine izpustov TGP se zaradi primerljivosti preračunajo na ekvivalent CO₂, ki upošteva razlike med toplogrednim potencialom posameznih plinov.

Ublažitev podnebnih sprememb je največji okoljski razvojni izziv, s katerim se spoprijema človeštvo. Znanstveni izsledki kažejo, da obstaja povezava med izpusti toplogrednih plinov (CO₂, CH₄, N₂O in F-plini) in temperaturo ozračja. Ker se količina toplogrednih plinov antropogenega izvora v atmosferi, zaradi naraščajočih izpustov zlasti zaradi energetske rabe goriv, intenzivno povečuje, obstaja velika verjetnost za porast temperature v prihodnosti. To bi imelo velik vpliv na življenje na Zemlji. Zato je bila na mednarodni ravni sprožena akcija, cilj katere je znižanje izpustov toplogrednih plinov (TGP) na vrednosti, ki bi imele »sprejemljiv« vpliv na podnebje. Kjotski protokol določa izpuste za obdobje 2008–2012 glede na izpuste v baznem letu, ki so za Slovenijo definirane kot vsota izpustov CO₂, CH₄ in N₂O leta 1986 (razvite države imajo za bazno leto definirano leto 1990) in F-plinov leta 1995. Omejevanje izpustov TGP je v Sloveniji dobilo zakonsko osnovo in konkretne cilje s sprejetjem Zakona o ratifikaciji Kjotskega protokola k Okvirni konvenciji ZN o spremembi podnebja (Ur. l. RS, št. 60/2002).

Na 12. zasedanju Konference pogodbenic leta 2006 so se začela pogajanja o novih ciljih za obdobje po letu 2012. Vodilno vlogo je prevzela Evropska unija, ki je v letu 2007 sprejela cilj 20 oz. 30 % znižanje izpustov TGP leta 2020 glede na bazno leto. 20 % znižanje izpustov v primeru, da mednarodni dogovor o zmanjšanju izpustov TGP ne bo sprejet in 30 % znižanje izpustov v primeru, da je mednarodni dogovor sprejet.

Po podatkih Agencije RS za okolje največji delež TGP prispeva energetski sektor (81 % leta 2007), od tega oskrba z energijo (34,1 %), in za njim prometni sektor (26,0 %). Izpusti TGP so se v prometu v obdobju 1986–2007 več kot podvojili. Izpusti iz cestnega prometa so se povečali za 174 %, iz letalskega za 175 %, izpusti iz železniškega prometa pa so se zmanjšali za 45 %. Po posameznih TGP so v obravnavanem obdobju najbolj narasli izpusti N₂O (skoraj za petkrat) zaradi povečanja deleža vozil s katalitičnimi pretvorniki izpušnih plinov, ki sicer zmanjšujejo izpuste nekaterih onesnaževal zraka iz osebnih avtomobilov, vendar je njihov stranski proizvod N₂O. Izpusti CO₂ so se povečali za 162 %, izpusti CH₄ pa so se malenkostno zmanjšali. V skupnih izpustih TGP promet leta 2007 predstavlja 26 %.

Cestni promet je vir velike večine izpustov, saj je leta 2007 prispeval 99,2 % vseh izpustov. Število cestnih motornih vozil, pa tudi moč in prostornina njihovih motorjev v Sloveniji nenehno naraščajo, medtem ko se specifična poraba novih vozil ne zmanjšuje (MOP, 2009a). Razvoj infrastrukture, posebno na urbanih območjih, taki rasti ne zmore slediti, zato so vse pogostejši cestni zastoji. V zadnjih letih je zelo pereča tudi rast cestnega tovornega prometa, posebno tranzitnega. Delež izpustov iz tranzitnega tovornega prometa je bil leta 2007 ocenjen na 12 % (MOP, 2009). Sicer pa na tovorni promet odpade 37 % izpustov TGP, medtem ko druge izpuste povzroča potniški promet (osebni promet 61 %, avtobusni promet 2 %) (ARSO, 2009).

Po podatkih Evropske agencije za okolje so izpusti TGP iz prometa (brez mednarodnega letalskega in pomorskega prometa) na območju EU-15 v obdobju 1990–2007 narasli za 24 %, v novih članicah (EU-12) pa za 46 %. Slovenija je po rasti izpustov med 32 državami, ki so članice Evropske agencije za okolje na šestem mestu. V starih članicah se je rast v zadnjih letih umirila, medtem ko je v novih ravno v zadnjih letih občutna. K rasti sta prispevala tako cestni kot letalski promet. Izpusti TGP iz mednarodnega letalstva in pomorstva prav tako hitro naraščajo, vendar niso vključeni v kvote, relevantne za cilje Kjotskega protokola (EEA, 2009).

Za izpolnjevanje obveznosti Kjotskega protokola je Vlada RS leta 2003 (z dopolnitvami leta 2004) sprejela Operativni program zmanjševanja emisij TGP. Leta 2006 je bil sprejet nov program, ki je bil dopolnjen in spremenjen leta 2009. V zadnjem Ministrstvo podobno kot v programu iz leta 2006 ugotavlja, da so izpusti TGP iz prometa v Sloveniji na kritični poti, njihovo obvladovanje pa je ključnega pomena za izpolnjevanje kjotskih obveznosti. Posebej zaskrbljujoči so trendi tranzita težkih tovornih vozil preko Slovenije, ki so v skokovitem porastu vse od vključitve Slovenije v EU. Ukrepi, ki bodo zmanjšali izpuste iz prometa so: zmanjševanje izpustov iz osebnih vozil, spodbujanje javnega potniškega prometa, trajnostni tovorni promet in nadomeščanje fosilnih goriv z biogorivi. Ker je bilo izvajanje ukrepov prejšnjih operativnih programov pomanjkljivo Slovenija samo z domačimi ukrepi Kjotskega cilja ne bo mogla doseči, zato Operativni program predvideva koriščenje kjotskih prožnih mehanizmov. To posledično pomeni potrebo po zagotovitvi sredstev iz naslova dodatnega obdavčenja motornih goriv (MOP, 2009).

Napovedi razvoja TGP iz prometa v zadnjem Operativni program zmanjševanja emisij toplogrednih plinov so bile skladno s preteklimi trendi popravljene. Njihov obseg se bo leta 2008 še povečal, leta 2010 pa naj bi se znižal zaradi gospodarske krize. Povprečni izpusti v obdobju 2008–2012 so bili ocenjeni na 6.165 kt CO₂ ekv., kar je za 14 % več kot leta 2007 (MOP, 2009).

Učinkovitost in zadostnost ukrepov operativnega programa sta negotovi, posebno ker država ne izvaja celostne prometne politike, ki bi uravnotežila prometni sistem in omogočila enakopravnejši razvoj trajnostnim prevoznim načinom. Ker torej ni učinkovite prometne politike, so sporni predvsem načrtovani ukrepi glede javnega potniškega prometa in povečanega deleža železnic pri prevozu blaga in potnikov (MOP, 2009a).