Kazalec izboljšanje energetske učinkovitosti v stanovanjskem sektorju prikazuje kumulativno (večletno) zmanjšanje emisije CO₂ v stanovanjskem sektorju, ki je posledica zmanjšanja rabe končne energije zaradi izvajanja ukrepov učinkovite rabe energije (URE) in izrabe obnovljivih virov energije (OVE). Večji kumulativni prihranek končne energije in zmanjšanje emisije CO₂ omogočata hitrejše približevanje zastavljenim ciljem na področjih energetske učinkovitosti in zmanjševanja emisije CO₂.

Leta 2017 je bilo z ukrepi URE in OVE v stanovanjskem sektorju doseženo zmanjšanje rabe končne energije za 157,2 GWh, emisije CO₂ pa za 25,4 kt, kar je 10 oz. 41 % več kot leto prej. Velika večina tako prihranka končne energije (87 %) kot tudi zmanjšanja emisije CO₂ (67 %) je bila pri tem dosežena z ukrepi, ki so bili podprti z nepovratnimi sredstvi Eko sklada. Obseg nepovratnih sredstev Eko sklada se je sicer leta 2017 ponovno zmanjšal, s 17,1 milijoni evrov je bil glede na leto prej manjši za skoraj petino. Kumulativni prihranek končne energije, torej ob upoštevanju vseh ukrepov, izvedenih v obdobju 2010−2017, je ob koncu leta 2017 znašal 1.059 GWh^*1 in je za 71,9 GWh (7 %) presegal indikativni letni cilj. Nekoliko drugače je bilo pri kumulativnem zmanjšanju emisije CO₂, ki je leta 2017 znašalo 146 kt in je s tem za 39 kt (21 %) zaostajalo za indikativnim letnim ciljem.

Poleg učinkov naložb, podprtih z nepovratnimi sredstvi Eko sklada, so bili v izračun vključeni tudi učinki ukrepov, ki so bili izvedeni v okviru sheme obveznega doseganja prihrankov končne energije za zavezance. Zaradi pomanjkanja podatkov, v izračunih od leta 2016 dalje niso več upoštevani učinki kreditov Eko sklada. Nepovratna sredstva za naložbe v OVE je mogoče pridobiti tudi v okviru Programa razvoja podeželja^*2, vendar o učinkih teh naložb ni podatkov.

Da bi dosegli cilj za kumulativni prihranek končne energije v obdobju 2013−2020, ki je 1.106 GWh, bo treba v prihodnje rabo končne energije v stanovanjskem sektorju vsako leto zmanjšati za 114 GWh, kar je 27 % manj od prihranka iz leta 2017. Za doseganje cilja pri kumulativnem zmanjšanju emisije CO₂ pa bo treba vsako leto doseči skoraj 41 kt manjšo emisijo CO₂, to pa je skoraj dve tretjini več od doseženega zmanjšanja emisije v letu 2017.

Tudi v prihodnje lahko pričakujemo, da se bo zmanjševanje rabe končne energije in s tem posledično tudi emisije CO₂ v stanovanjskem sektorju nadaljevalo, vendar pa bo treba za doseganje ciljev, zlasti cilja zmanjšanja emisije CO₂, nekoliko intenzivirati prizadevanja in zagotoviti izvajanje načrtovanih ukrepov v načrtovanem obsegu v okviru AN URE, in to čim bolj enakomerno in usmerjeno zaradi sočasnega doseganja ciljev zelene gospodarske rasti. V primeru, da bi se izvajanje ukrepov URE in izrabe OVE v stanovanjskem sektorju v obdobju 2018−2020 nadaljevalo z intenzivnostjo iz leta 2017, bi bili leta 2020 prihranki energije 9 % nad ciljem, pri zmanjšanju emisije CO₂ pa bi za ciljem zaostajali 17 %. Prvi podatki o nepovratnih subvencijah Eko sklada za leto 2018 kažejo, da so bili doseženi prihranki v primerjavi z letom 2017 še nekoliko večji, in sicer za 22 %, zmanjšanje emisije CO₂ pa je bilo večje za četrtino. Znesek izplačanih nepovratnih sredstev Eko sklada se je povečal na 24,2 milijona evrov, kar je kar 41 % več kot leto prej.

Opombi:

^*1   S spremembo Pravilnika o metodah za določanje prihrankov energije leta 2015 so se pri ukrepih Eko sklada pojavile težave pri korektnosti izračuna zmanjšanja emisije CO₂, zato sta bila podatka za leti 2015 in 2016 ocenjena. V izračunih za leti 2016 in 2017 niso več upoštevani učinki kreditov Eko sklada.

^*2   Sredstva se črpajo iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP).