Klorofil je ime za skupino zelenih barvil, ki sodelujejo pri fotosintezi. V dokumentu je obravnavan klorofil a, kot glavno fotosintezno barvilo, ki ga vsebujejo vsi fotoavtotrofni organizmi (cianobakterije, alge in rastline). Koncentracija klorofila a je dober pokazatelj biomase fitoplanktona v morski vodi. Fitoplankton se na obremenjevanje vodnega telesa s hranilnimi snovmi odziva s povečano rastjo, tako da se pri večjih obremenitvah koncentracija klorofila a poveča.

Koncentracija klorofila a je v svetu široko uporabljen in priznan indikator evtrofikacijskega pritiska. Klorofila a je tudi eden izmed elementov za vrednotenje stanja morja v skladu z evropskima okvirnima direktivama za varovanje in upravljanje voda in morskega okolja (Vodna direktiva 2000/60/ES in Okvirna direktiva o morski strategiji 2008/56/ES s spremembami) ter s slovensko zakonodajo. Vrednotenje ekološkega stanja (ES) v skladu z vodno direktivo predstavlja ugotavljanje spremenjenosti strukture in funkcije ekosistema v primerjavi z naravnimi – referenčnimi razmerami. Glede na ekološko kakovost se vodno telo razvrsti v enega izmed petih razredov kakovosti ekološkega stanja (MOP, 2016). Biomasa fitoplanktona lahko predstavlja tudi enega izmed kazalcev za spremljanje učinkovitosti ukrepov, namenjenih zmanjšanju vnosa hranilnih snovi v morje.

Kazalec prikazuje povprečne letne koncentracije klorofila a v površinskem sloju slovenskega morja, s katerimi vrednotimo ES.

Prekomerna obremenitev morja s hranilnimi snovmi ima lahko različne negativne posledice. Zaradi povišanih koncentracij hranilnih snovi se lahko fitoplankton prekomerno namnoži, tudi do razsežnosti, ko govorimo o škodljivih cvetenjih. Povišana biomasa fitoplanktona povzroči zmanjšano prosojnost vode, kar lahko vpliva na spodnjo mejo uspevanja morskih cvetnic in makrofitskih alg, posledično pa ima negativen vpliv tudi na živalske združbe, ki so vezane na prizadete habitate. Po drugi strani odmiranje in razkroj fitoplanktonske biomase lahko privede do lokalnega pomanjkanja kisika v pridnenem sloju, kar posledično privede do pogina pridnenih organizmov.

Sredozemsko morje se v evropskem merilu uvršča med morja z najnižjimi koncentracijami klorofila a (EEA, 2022). Po drugi strani severni Jadran sodi med najproduktivnejše dele Sredozemskega morja. To je predvsem zaradi iztokov večjih rek kot so Pad, Adiža, Brenta, Livenza, Tilment in nam najbližjega iztoka reke Soče. V primerjavi z drugimi, predvsem zahodnimi, območji severnega Jadrana je večji del Tržaškega zaliva, zlasti njegov vzhodni, slovenski del, s hranilnimi snovmi dokaj reven morski ekosistem z lokalnimi znaki prekomerne obremenjenosti. Le-ta je mestoma ugotovljena na podlagi vrednotenja z makroalgami, kar je odraz lokaliziranih obremenitev z urbaniziranega kopnega in povišane resuspenzije sedimentov zaradi ladijskega prometa (Francé, et al., 2023; Orlando-Bonaca, et al., 2023).

Dokaj nizka vsebnost hranil v slovenskem morju se odraža tudi v dobrem oz. zelo dobrem stanju glede na biomaso fitoplanktona, izraženo kot koncentracija klorofila a (Slika MR04-1). V prvem desetletju prikazanega časovnega niza so bile koncentracije klorofila a dokaj visoke, posebno na vzorčnem mestu CZ v sredi Tržaškega zaliva, kjer se odraža velik vpliv reke Soče. Po letu 2005 so se koncentracije klorofila a znižale, kar je z manjšim zamikom sovpadalo z nižjimi pretoki reke Soče, kot tudi z vse nižjimi koncentracijami hranil, predvsem ortofosfata, ki je v severnem Jadranu in tudi širše omejujoč dejavnik za rast fitoplanktona (Brush, et al., 2021; Mozetič, et al., 2012; Orlando-Bonaca, et al., 2023). Tudi v zadnjih letih koncentracije klorofila a ostajajo nizke, njihovo nihanje pa odraža predvsem variiranje rečnih pretokov in padavin. V tem obdobju izstopata predvsem leti 2018 in 2022, ki sta bili izrazito hidrološko suhi, posledično je bila tudi biomasa fitoplanktona zelo nizka (Slika MR04-1). Posledice sušnih obdobij so vidne tudi v številčnosti fitoplanktona, ki je precej nižja kot v letih, ko je prihajalo do namnožitev določenih vrst ali skupin fitoplanktona (Francé, et al., 2023). Slika MR04-1 prikazuje podoben trend na obeh vzorčnih mestih, le da so na vzorčnem mestu F, ki zaradi svoje lege ni pod neposrednim vplivom sladkovodnih vnosov in drugih vplivov s kopnega, koncentracije klorofila a nižje kot na vzorčnem mestu CZ, ki je izpostavljeno vplivu reke Soče. Od leta 2011 je vzorčno mesto F, kjlub manjšemu nihanju koncentracij klorofila a, ocenjeno v zelo dobrem ekološkem stanju, medtem ko ekološko stanje na mestu CZ niha med dobrim in zelo dobrim.   

Strokovnjaki so na prelomu tisočletja zabeležili upad koncentracij klorofila a na nivoju celotnega severnega Jadrana (Mozetič, et al., 2010; Colella, et al., 2016), vendar se je v zadnjih letih ponekod ta trend obrnil, vsaj v nekaterih letnih časih (Grilli, et al., 2020). Trend upada hranilnih snovi se izkazuje tudi na drugih vodotokih po Sloveniji (kazalec VD10), kar je med drugim tudi posledica nadgradnje ali izgradnje kanalizacijskega omrežja in komunalnih čistilnih naprav v zaledju (prikazano v kazalcu VD02) kot tudi ukrepov za zmanjševanje rabe fosfatov v detergentih (Köhler, 2006). Če je v preteklem stoletju evtrofikacija veljala za eno največjih groženj za doseganje dobrega ekološkega stanja slovenskega morja, so v novejšem času habitati in združbe obalnega morja ogrožene predvsem zaradi drugih obremenitev: na združbi fitoplanktona se odražajo predvsem spremembe, ki so povezane s širšimi klimatskimi dogajanji (Francé, et al., 2023).

Za namene državnega monitoringa se vodo za analize biomase fitoplanktona vzorči na šestih vzorčnih mestih, v vseh petih vodnih telesih slovenskega morja (Slika MR04-2). Izmed teh, štiri vodna telesa določajo obalne vode, peto pa teritorialno morje, kjer se stanje spremlja na 2 mestih (vzorčni mesti CZ in ZM). Za pripravo Načrta upravljanja voda za vodni območji Donave in Jadranskega morja 2022 – 2027 (NUVIII), kjer se ekološko stanje vrednoti samo na vodnih telesih obalnega morja (med drugim na vzorčnem mestu F), je bilo ekološko stanje na podlagi fitoplanktona v obdobju 2014–2019 (ARSO, 2021) ovrednoteno kot zelo dobro na vseh štirih vodnih telesih obalnega morja (Slika MR04-2). V sklopu posodobitve začetne presoje stanja morskih voda za pripravo naslednjega Načrta upravljanja z morskim okoljem (MOP, 2019) je bilo na podlagi koncentracije klorofila a ovrednoteno tudi dobro stanje na vzorčnem mestu CZ na območju teritorialnega morja.