Tla so del zemeljske skorje med površino in kameninsko podlago in so sestavljena iz mineralne in organske snovi, vode, zraka ter živih organizmov (ZVO -1). Zaradi dolgotrajnega procesa nastajanja in obnavljanja so tla neobnovljiv naravni vir. Z varovanjem tal, ki vključuje obvladovanje degradacijskih procesov, povezanih tudi s preprečevanjem onesnaževanja tal, varujemo ekosisteme in ekosistemske storitve tal v okolju.

O onesnaženju tal govorimo takrat, ko se v njih pojavijo snovi, ki v količini ali obliki niso značilne za tla in jih ta s samočistilno sposobnostjo ne morejo več “nevtralizirati”. Nevarne snovi, zato lahko prehajajo v rastline ali podtalnico, s tem pa vstopajo posredno ali neposredno v prehransko verigo človeka in živali (Eržen, et. al, 2010). Resen problem nastane, če so onesnaževalom v tleh izpostavljeni ljudje oziroma onesnaževala prehajajo v druge dele okolja.

Onesnaženih tal ljudje ne zaznamo tako hitro kot onesnažen zrak ali vodo, vendar smo njihovim posledicam dolgoročno izpostavljeni. Zato je ugotavljanje onesnaženosti tal in spremljanja sprememb stanja tal prav tako pomembno kot skrb za pitno vodo in čist zrak (Eržen, et. al, 2010). Onesnaženost tal je težko odstraniti, stroški so pogosto zelo visoki.

Onesnaženost tal se določa na podlagi vrednotenja analiznih rezultatov vzorcev tal glede na uredbo o mejnih, opozorilnih in kritičnih imisijskih vrednostnih nevarnih snovi v tleh. V njej so vrednosti nevarnih snovi opredeljene sledeče:

Mejna imisijska vrednost (v nadaljnjem besedilu: mejna vrednost) je gostota posamezne nevarne snovi v tleh, ki pomeni takšno obremenitev tal, da se zagotavljajo življenjske razmere za rastline in živali, in pri kateri se ne poslabšuje kakovost podtalnice ter rodovitnost tal. Pri tej vrednosti so učinki ali vplivi na zdravje človeka ali okolje še sprejemljivi.

Opozorilna imisijska vrednost (v nadaljnjem besedilu: opozorilna vrednost) je gostota posamezne nevarne snovi v tleh, ki pomeni pri določenih vrstah rabe tal verjetnost škodljivih učinkov ali vplivov na zdravje človeka ali okolje.

Kritična imisijska vrednost (v nadaljnjem besedilu: kritična vrednost) je gostota posamezne nevarne snovi v tleh, pri kateri zaradi škodljivih učinkov ali vplivov na človeka in okolje onesnažena tla niso primerna za pridelavo rastlin, namenjenih prehrani ljudi ali živali ter za zadrževanje ali filtriranje vode.

Kazalec prikazuje onesnaženost tal z anorganskimi in organskimi onesnaževali v površinskih vzorcih tal na območju Republike Slovenije. V kazalec so vključeni analizni rezultati v vzorcih, ki so bili odvzeti na:

-       travnikih in pašnikih iz globine od 0 do 5 centimetrov;

-       njivah in vrtovih iz globine od 0 do 20 centimetrov;

-       stanovanjskih območjih in industrijskih oziroma opuščenih industrijskih območjih iz globine od 0 do 5 centimetrov ter

-       otroških igriščih iz globine od 0 do 10 centimetrov.

Vključeni so površinski vzorci tal, ker najbolj odražajo aktivnosti človeka in omogočajo prehod snovi v prehransko verigo, v človeka in ostale dele okolja.

Raziskave onesnaženosti tal Slovenije so se izvajale od leta 1999 do leta 2014. Osredotočale so se predvsem na kmetijske površine. Z namenom vzpostavitve monitoringa kakovosti tal, s stališča onesnaženosti tal, se od leta 2017 izvajajo odvzemi vzorcev tal, terenski opisi vzorčnih mest, fizikalno-kemijske analize in vrednotenje analiznih rezultatov na sledečih rabah:

• območja kmetijskih zemljišč;
• otroška igrišča;
• stanovanjska območja in
• industrijska oziroma opuščena industrijska območja.

V okviru Raziskav onesnaženost tal Slovenije in vzpostavitve monitoringih kakovosti tal je bilo v obdobju od leta 1999 do leta 2019 odvzetih 366 površinskih vzorcev tal. V njih so se določile vsebnosti sledečih onesnaževal:

• anorganska: arzen, baker, cink, kadmij, kobalt, krom, molibden, nikelj, svinec, živo srebro in
• organska: poliklorirani bifenili (v nadaljnjem besedilu: PCB), insketicidi na bazi kloriranih ogljikovodikov (heksaklorocikloheksanove (HCH) spojine, spojine DDT/DDD/DDE, drini), herbicida atrazin in simazin ter policiklični aromatski ogljikovodiki (v nadaljnjem besedilu: PAH).

Anorganske onesnaževala v tleh se pojavljajo kot posledica naravnih procesov (preperevanje kamninske osnove) in zaradi človekovih aktivnosti, kot sta rudarjenje in taljenje rude, industrija, promet, kmetijstvo, odlaganje odpadkov (Zupan, et. al, 2008).

Razvrstitev vsebnosti anorganskih onesnaževal glede na odstotke števila vzorcev tal, v katerih so bile vsebnosti:

• manjše od mejnih vrednosti je bil najnižji za kadmij (71 %) in najvišji za molibden  (98 %);
• med mejno in opozorilno vrednostjo so bile najpogosteje vsebnosti kobalta (20 %), kadmija (19 %) in arzena (11 %) ;
• med opozorilno in kritično vrednostjo so bile najpogosteje vsebnosti niklja (13 %), kadmija (9 %) in svinca (6 %);
• kritične vrednosti so presegle vsebnosti svinca (1,1%), cinka (0,8 %), živega srebra (0,6 %), niklja (0,3) in arzena (0,2 %).

Organska onesnaževala so umetno sintetizirana. Vsaka prisotnost v tleh pomeni človekovo dejavnost v okolju. Izjemo predstavljajo nekatere spojine iz skupine PAH, ki so v tleh zastopane tudi zaradi naravnih procesov razgradnje organske snovi. Analizirane organske spojine se pretežno uporabljajo v kmetijstvu  (Zupan, et. al, 2008).

Opozorilne in kritične vrednosti za organska onesnaževala niso bile presežene v nobenem od vzorcev tal. Prav tako niso bile presežene mejne vrednosti za PCB, heksaklorocikloheksanove (HCH) spojine in drine. Mejne vrednosti so bile presežene za insekticide (spojin DDT/DDD/DDE) in PAH (2 %) ter za heribicida atrazin in simazin (1 %).

Glede onesnaženosti tal z anorganskimi onesnaževali izstopajo nekateri deli SZ, JZ in Z Slovenije ter območja, kjer se oziroma se je v preteklosti izvajala industrijska dejavnost. Najbolj so onesnažena območja Jesenic, Idrije, Celjske kotline in Zgornje Mežiške doline, kjer se oziroma se je v preteklosti izvajala rudniško – topilniška ali metalurška dejavnost. V primeru niklja je bilo ugotovljeno, da so vsebnosti povečane predvsem na območjih, kjer prevladuje flišna kameninska osnova (Koprsko in Goriško).

Na 20 vzorčnih mestih je bilo vzorčenje tal ponovljeno v povprečju po skoraj 10 letih. Prikazane so vsebnosti anorganskih onesnaževal (arzen, baker, cink, kadmij, kobalt, krom, molibden, nikelj, svinec in živo srebro) glede na opozorilne vrednosti. Iz rezultatov ponovnih vzorčenj izhaja, da se vsebnosti v tleh niso bistveno spremenile. Razlike so lahko posledica merilne negotovosti, povezane z vzorčenjem in kemijskimi analizami ter naravne heterogenosti.

Na 19 vzorčnih mestih, ki predstavljajo 5 % vzorcev tal so bile dosežene oziroma presežene mejne vrednosti organskih onesnaževal.

Na ravni države se v skladu s pravilnikom o monitoringu kakovosti tal vzpostavlja monitoring kakovosti tal, v katerega bodo vključeni podatki iz preteklih raziskav. Od leta 2017 dalje se določa onesnaženost tal glede na vrsto rabe tal. Vzorčna mesta na katerih je bilo izvedeno vzorčenje tal predstavljajo potencialna prva vzorčna mesta v okviru sistematičnega monitoringa kakovosti tal.

V okviru primerjave onesnaženosti tal, glede na vrsto rabe tal, so prikazani odstotki vzorcev tal glede na mejne, opozorilne in kritične vrednosti anorganskih onesnaževal v tleh (kadmij, baker, nikelj, svinec, cink, krom, živo srebro, kobalt, molibden, arzen in fluoridi). Glede na rabo tal je vključenih deset stanovanjskih območij, pet območij kmetijskih zemljišč, tri otroška igrišča in eno industrijsko območje. Odstotek števila vzorcev v katerih so bile vsebnosti anorganskih onesnaževal manjše od mejnih vrednosti je največji na stanovanjskih območjih (95 %), sledijo otroška igrišča (94 %), industrijsko območje (91 %) in območja kmetijskih zemljišč (87 %). Kritična vsebnost je bila presežena le na stanovanjskem območju (1%).

V Evropi spremlja onesnažena območja Evropska agencija za okolje, preko kazalca »Spremljanje napredka upravljanja onesnaženih območij«. Ocenjeno je, da so se dejavnosti, ki bi lahko bile vir onesnaževanja, izvajale ali se še izvajajo na približno 2,8 milijona območjih v EU. Na ravni EU je bilo 650 000  teh  območij  registriranih  v  nacionalnih  ali regionalnih  popisih.  65 500 onesnaženih območij je bilo že saniranih. V Sloveniji je registriranih 378 območij, na katerih so se izvajale ali se izvajajo dejavnosti, ki bi lahko bile vir onesnaževanja (EK, 2019).