Večina obnove slovenskih gozdov še vedno poteka po naravni poti, s katero zagotavljamo stabilnost bodočih gozdnih sestojev in se prilagajamo spreminjajočim se rastiščnim razmeram, ki so posledica podnebnih sprememb. Obnova s sadnjo sadik in setvijo semena (umetna obnova) le dopolnjuje naravno obnovo takrat, ko se pojavijo motnje pri naravni obnovi gozda, ko ni možnosti za naravno nasemenitev, ob nevarnostih razvoja erozijskih procesov na razgaljenih gozdnih površinah (npr. zaradi ujm prizadeti sestoji) ali ko želimo spremeniti obstoječo, neustrezno drevesno (vrstno) sestavo gozda.

Podatki o izpustih TGP zaradi gozdnih požarov kažejo padajoč trend, vendar ta statistično ni značilen. V Sloveniji se, gledano dolgoročno, približno na pet let zgodi večji gozdni požar, zaradi česar so v teh letih sorazmerno večji tudi izpusti TGP. Največji izpusti TGP zaradi gozdnih požarov, odkar beležimo podatke, so bili leta 2003.

Površine njiv in vrtov v ukrepih, ki zahtevajo gnojenje na podlagi hitrih talnih ali rastlinskih testov, so v zadnjih letih znatno presegle ciljno vrednost, ki je bila določena s Programom razvoja podeželja 2014−2020.

V obdobju po letu 2000 se je poraba dušika iz mineralnih gnojil sprva zmanjševala. Po letu 2009 se je poraba bolj ali manj ustalila na vrednosti okoli 27.500 ton, s tem, da so se v tem obdobju letne vrednosti gibale med 26.300 in 29.143 ton. Z izjemo leta 2021 je bila v zadnjih letih ciljna vrednost (< 28.000 t) dosežena. Izkazano povečanje v letu 2021 je bilo verjetno posledica nakupov mineralnih gnojil na zalogo, saj so se takrat nakazovale možne podražitve in motnje pri dobavi.

V obdobju 2005–2022 se je površina zemljišč v ukrepu Ekološko kmetovanje več kot podvojila (od 20.477 na 50.540 ha). Ciljna vrednost, ki je bila za leto 2020 določena z OP TGP (44.000 ha), je bila presežena že leta 2018. Novi cilji Strateškega načrta skupne kmetijske politike 2023–2027 so bistveno ambicioznejši in pretekli trendi kažejo, da bo njihovo doseganje zelo velik izziv.