Kazalec prikazuje letno rečno bilanco Slovenije kot celote. Sestavljata jo dotok in odtok rečne vode v milijonih m³ na leto. Oba člena izračunamo na podlagi srednjih letnih pretokov (Qs) vodomernih postaj, ki zajamejo večino dotoka in odtoka rečne vode v slovenska povodja oziroma iz njih. Bilanca rečnega pretoka je eden od temeljnih in bolj dinamičnih elementov vodne bilance Slovenije, ki jo sestavljajo še padavine, izhlapevanje, sprememba zalog podzemnih voda in poraba vode. Meritve pretokov so zanesljive in imajo tradicijo, tako da so zanje na voljo daljši časovni nizi primerljivih podatkov. Ob pravilni oceni neposrednih antropogenih vplivov na rečni režim je rečna bilanca lahko tudi dober kazalec za oceno potencialnega vpliva podnebnih sprememb na količino razpoložljive vode.

Za ocenjevanje gibanja letne rečne bilance je zaradi velike letne spremenljivosti pretokov primeren le daljši podatkovni niz. Glede na delovanje upoštevanih vodomernih postaj je izbrano obdobje 1961–2023. V večjem delu obdobja je zaznan trend upadanja skupnega rečnega odtoka, ki je bilo najizraziteje v tridesetletnem obdobju 1971–2000.

V obdobju 2000–2021 je značilno odstopanje od povprečja v obe smeri, splošna tendenca upadanja vodnih količin pa je manj izrazita. Leto 2022 je bilo ponovno izraziteje podpovprečno, leto 2023 pa je bilo spet nadpovprečno vodnato. Neto rečni odtok je leta 2023 za skoraj 40 odstotkov presegel povprečje neto rečnega odtoka v primerjalnem obdobju 1991–2020 in za dobrih 35 odstotkov povprečja neto rečnega odtoka v primerjalnem obdobju 1961–2020. Glede na letno rečno bilanco uvrščamo leto 2023 med najbolj vodnata leta v zgodovini hidroloških meritev.

Gibanje letnega rečnega odtoka posredno opozarja tudi na povečevanje ali zmanjševanje verjetnosti nastopa nizkih voda (suš) in poplavne ogroženosti. Vendar pa se letni rečni odtoki ne skladajo vedno s spreminjanjem visokovodnih in nizkovodnih stanj voda.

Večina naših rek ima hudourniški značaj. To pomeni, da pretoki zelo hitro narastejo in tudi hitro upadejo, večji del vode pa odteče ob visokovodnih ali celo poplavnih valovih. Na večini naših rek nastopajo visoke vode najpogosteje spomladi in jeseni. Po navadi nastanejo ob odjugi, taljenju snežne odeje in izdatnih padavinah. Intenzivne lokalne padavine povzročijo lokalne poplave hudourniškega značaja, ki prizadenejo le manjša porečja.

Vodotoki s hudourniškim značajem so še posebej ranljivi v času malih pretokov in hidrološke suše. Čeprav niso tako očitno vezani na določen letni čas, so najbolj običajni v poznem poletju in zgodnji jeseni. Hidrološke suše sovpadajo z dolgotrajnimi obdobji podpovprečnih količin padavin ter visokih temperatur zraka, ki imajo za posledico tudi kmetijsko sušo. Zaradi zagotavljanja ekološko sprejemljivih pretokov rek lahko tedaj zmanjka vode za namakanje, v tem obdobju pa se bistveno poslabša tudi kakovost voda.