Kazalec prikazuje letno rečno bilanco Slovenije kot celote. Sestavljata jo dotok in odtok rečne vode v milijonih m³ na leto. Oba člena izračunamo na podlagi srednjih letnih pretokov (Qs) vodomernih postaj, ki zajamejo večino dotoka in odtoka rečne vode v slovenska
povodja oziroma iz njih. Bilanca rečnega pretoka je eden od temeljnih in bolj dinamičnih elementov vodne bilance Slovenije, ki jo sestavljajo še padavine,
izhlapevanje, sprememba zalog podzemnih voda in poraba vode. Meritve pretokov so zanesljive in imajo tradicijo, tako da so zanje na voljo daljši časovni
nizi primerljivih podatkov. Ob pravilni oceni neposrednih antropogenih vplivov na rečni režim je rečna bilanca lahko tudi dober kazalec za oceno
potencialnega vpliva podnebnih sprememb na količino razpoložljive vode.

Za ocenjevanje gibanja je zaradi velike letne spremenljivosti pretokov primeren daljši podatkovni niz. Glede na delovanje upoštevanih vodomernih postaj se
nam zdi najprimernejši niz, ki se začne z letom 1961 in konča z letom 2012. Ob preučevanju celotnega niza podatkov (1961–2012) ali tridesetletnega obdobja
(1971–2000) je upadanje rečnega odtoka zelo očitno. Če upoštevamo samo obdobje 1981–2000, je ta tendenca komajda opazna. Posredno gibanje letnega rečnega
odtoka opozarja tudi na povečevanje ali zmanjševanje verjetnosti nastopa nizkih voda (suš) in poplavne ogroženosti. Vendar pa se letni rečni odtoki ne
skladajo vedno s spreminjanjem visokih in nizkih voda.

Večina naših rek ima hudourniški značaj. To pomeni, da pretoki zelo hitro narastejo in tudi hitro upadejo, večji del vode pa odteče ob visokovodnih ali
celo poplavnih valovih. Na večini naših rek nastopajo visoke vode najpogosteje spomladi in jeseni. Ponavadi nastanejo ob odjugi, taljenju snežne odeje in
izdatnih padavinah. Intenzivne lokalne padavine povzročijo lokalne poplave hudourniškega značaja, ki prizadenejo le manjša porečja. Vodotoki s hudourniškim
značajem so še posebej ranljivi v času malih pretokov in hidrološke suše. Le-ti niso tako očitno vezani na določen letni čas, najbolj običajni so v poznem
poletju in zgodnji jeseni. Hidrološke suše sovpadajo z dolgotrajnimi obdobji podpovprečnih količin padavin ter visokih temperatur zraka, ki imajo za
posledico tudi kmetijsko sušo. Zaradi zagotavljanja ekološko sprejemljivih pretokov rek lahko tedaj zmanjka vode za namakanje, v tem obdobju pa se bistveno
poslabša tudi kakovost voda.

V letu 2012 se je rečni odtok s 14.035 milijoni m³ vsaj približal povprečju obdobja 1981 – 2010 (14.961 milijonov m³), hkrati pa se
prav pri tem letu nazorno pokaže, da je kazalec namenjen analizi obdobnih sprememb, o posameznem letu pa nam lahko da povsem izkrivljeno sliko. Pretočni
režimi slovenskih rek so bili namreč v letu 2012 daleč od običajnih. Prvih osem mesecev leta so bili pretoki manjši od povprečnih. V večjem delu Slovenije
so se neugodne hidrološke razmere sklenjeno ohranjale 14 mesecev, vse od julija l. 2011. Zadnje štiri mesece v letu 2012 so bili pretoki nadpovprečni
(glej: Sušni in poplavni pretoki rek v letu 2012,

Agencija RS za okolje, 2013

) in na letni ravni so se odstopanja zgladila. Dejansko pa smo bili priča zelo neugodnemu vzorcu, ki se je v zadnjem desetletju v nekoliko spremenjenih
oblikah že pojavljal: podpovprečnim pretokom v vegetacijskem obdobju in velikim pretokom s katastrofalnimi poplavami v času od pozne jeseni do zgodnje
pomladi.

Obdobni trend upadanja rečnega odtoka se je seveda ohranil.