Kmetijska suša v prvi vrsti pomeni težave z izsušenimi tlemi in posledično sušni stres kmetijskih rastlin. Za detekcijo tega tipa suše je najprimernejši kazalec, ki meri stopnjo izsušenosti tal. V praksi se kot kazalec uporablja meteorološka vodna bilanca, ki predstavlja razliko med prejeto količino padavin v določenem obdobju in potencialno izgubo vode iz površja zaradi izhlapevanja in dihanja rastlin (potencialno evapotranspiracijo). Meteorološka vodna bilanca podaja informacijo o okvirni preskrbljenosti tal z vodo, zato je primerna osnova za oceno pojava kmetijske suše (ARSO, 2017). Ob tem je ključnega pomena razporeditev padavin. Največjo škodo v kmetijstvu povzroča suša v poletnih mesecih, zato je kazalec kmetijske suše opredeljen s poletno meteorološko vodno bilanco v obdobju od junija do avgusta.

Kazalec kmetijske suše prikazuje gibanje vrednosti povprečne poletne meteorološke vodne bilance za Slovenijo v obdobju 1981-2020 in prostorsko razsežnost izjemne suše v Sloveniji v obliki števila prizadetih regij[1] ter jakost poletne kmetijske suše v posameznih regijah.  

[1] Razmejitev in poimenovanje regij ter pripadajoče reprezentativne postaje sledijo ARSO prognostični razdelitvi Slovenije, razvidni na http://meteo.arso.gov.si/met/sl/agromet/forecast/.

V Evropi že od zgodnjih osemdesetih let prejšnjega stoletja nenehno narašča število območij, ki jih prizadene suša (Spinoni, 2015). S tem so povezani tudi pogostejši vročinski valovi, sušna obdobja, gozdni požari ter obsežne škode, predvsem v ranljivih sektorjih gospodarstva kot so kmetijstvo, vodooskrba, energetika in vodni promet. Razsežnost in pogostost sušnih dogodkov sta v zadnjih desetletjih v porastu predvsem v državah južne, jugovzhodne in zahodne Evrope, prav tako pa tudi v klimatološko padavinsko bogatih regijah, kot je na primer alpski prostor, kjer v preteklosti težav s sušo niso zabeležili (Sušnik, 2014; European Environment Agency, 2017; Spinoni, 2015).

Slovenija se nahaja na stičišču zgoraj navedenih , k suši nagnjenih območij Evrope. Po letu 1990 beležimo vse več let, ko je na nivoju države letno izhlapelo več vode kot smo je s padavinami prejeli, zgoščena pa so predvsem po letu 2000. Suš, ki so v Sloveniji poleti v povprečju povzročile več kot 100 mm primanjkljaja meteorološke vodne bilance, je bilo po letu 2000 kar 7 (v letih 2000, 2001, 2003, 2006, 2012, 2013 in 2017), v štirih desetletjih pred tem pa le ena, leta 1992. Dodatno je v Sloveniji nastopilo več lokalnih in regionalnih suš, ki so se pred letom 1990 na slovenskem pojavile le izjemoma.

Upad letne količine padavin, porast povprečne letne temperature zraka ter z njo povezana večja evapotranspiracija od leta 1961 so spremenili značilnosti suše v Sloveniji v zadnjih desetletjih, predvsem na račun sprememb podnebnih dejavnikov spomladi in poleti. Suše se pojavljajo pogosteje in z večjo jakostjo. Ob tem njihova pojavnost ni več omejena le na poletne mesece. Težave z oskrbo rastlin z vodo se v kmetijstvu pogosteje pojavljajo že v spomladanskem času ter v regijah, kjer v preteklosti niso zabeležili pomanjkanja vode (Sušnik, 2014). Analize suš za Slovenijo kažejo, da postaja suša stalna spremljevalka kmetijske pridelave, saj se že skoraj vsako leto v vegetacijski dobi pojavljajo krajša ali daljša sušna obdobja, ko so zaradi neugodne razporeditve padavin kmetijske rastline v sušnem stresu (Sušnik in Gregorič, 2017). Največjo škodo v kmetijstvu povzroča poletna suša, saj poleti tudi kratkotrajna obdobja brez padavin v kombinaciji z visokimi temperaturami in intenzivnejšim izhlapevanjem prek sušnega in vročinskega stresa neugodno vplivajo na ekosisteme. Dodatno tveganje predstavljajo »rapidne suše«, katerih glavna značilnost je hiter razvoj, povezan zlasti z vročinskimi valovi, in posledično hitro poslabšanje stanja rastlin.

Suša v Sloveniji povzroča velike gospodarske škode, predvsem v kmetijstvu, ki v najbolj sušnih letih presegajo 100 mio EUR. Pogoj za razglasitev kmetijske suše kot naravne nesreče je, da škoda zaradi suše na območjih z vsaj 30 % izpadom pridelka preseže 0,3 promila načrtovanih prihodkov državnega proračuna. Podatki o škodah v primeru naravne nesreče se sistematično beležijo v sistem AJDA Uprave Republike Slovenije za zaščito in reševanje. Med sušami, ki so v preteklosti presegle mejo za razglasitev naravne nesreče, se je najbolj obsežna zgodila leta 2003, ki je povzročila za 121 mio EUR škode v kmetijstvu. Tudi leta 2013 je Slovenijo zajela obsežnejša suša, ki je povzročila za 106 mio EUR škode. Z intenzivno sušo se je Slovenija soočila tudi v letu 2017, ko je škoda v kmetijstvu presegla 65 mio EUR ter v letu 2012, ko je škoda znašala 56 mio EUR. V Sloveniji suše najpogosteje prizadenejo vzhodni, južni in jugozahodni del.

Projekcije za prihodnost kažejo, da se bodo pogostost, trajanje in jakost kmetijske suše skladno z naraščanjem temperature zraka in zmanjšanjem skupne količine padavin v 21. stoletju v večjem delu Evrope še naprej povečevali. Hkrati se bo znatno povečala verjetnost vročinskih valov, kar bo dodatno prispevalo k pogostejšim in izrazitejšim poletnim sušam. Posebej velja izpostaviti južno Evropo oziroma območje Sredozemlja, kamor delno spada tudi Slovenija, kjer bo čedalje pogostejša suša povečevala napetosti med različnimi uporabniki vode kot so kmetijstvo, industrija, turizem in gospodinjstva. Vse izrazitejše negativne vrednosti vodne bilance oz. povečanje vodnega primanjkljaja v vegetacijski sezoni predvidevajo tudi podnebne projekcije za Slovenijo (ARSO, 2018). Za zmerno optimistični scenarij izpustov RCP4.5 se sredi 21. stoletja nad jugozahodno Slovenijo kaže povečanje največjega 60-dnevnega vodnega primanjkljaja poleti do 40 mm, jeseni (ob koncu vegetacijske sezone) pa nad nekoliko večjim območjem tudi do 70 mm. Za pesimistični scenarij RCP8.5 se povečanje največjega 60-dnevnega vodnega primanjkljaja kaže predvsem za konec stoletja, prav tako poleti in jeseni, ko bodo spremembe ponekod presegle 70 mm.