Kazalec prikazuje rabo končne energije, ki je definirana kot vsota rabe energije v sektorjih končne rabe – industriji, prometu in široki rabi, to je v gospodinjstvih ter ostali rabi, ki vključuje javni in zasebni storitveni sektor, kmetijstvo in gozdarstvo, brez upoštevanja rabe energije okolja, kar je skladno z definicijo iz Direktive o energetski učinkovitosti (EED). Kazalec je lahko prikazan v relativnih (delež posameznih sektorjev v skupni rabi končne energije) ali absolutnih enotah (tisoč ton naftnega ekvivalenta (ktoe)). Za pretvorbo iz masnih enot se uporabljajo kurilne vrednosti posameznih goriv.

Analiza gibanja rabe končne energije po sektorjih omogoča oceno napredka na področju energetske učinkovitosti in zmanjševanja rabe energije. Raba končne energije fosilnega izvora neposredno vpliva na izpuste onesnaževal zraka in toplogrednih plinov. Zmanjševanje rabe končne energije je zato pomembno tako z vidika zagotavljanja zanesljivosti oskrbe z energijo in konkurenčnosti gospodarstva kot tudi z vidika zmanjševanja vpliva na okolje z zmanjševanjem izpustov onesnaževal zunanjega zraka, toplogrednih plinov in drugih obremenitev okolja.

Raba končne energije je leta 2022 znašala 4.730 ktoe, s čimer je ostala na enaki ravni kot leto prej. Leta 2023 je bila 4.491 ktoe in se je glede na predhodno leto zmanjšala za 5 %. Do zmanjšanja rabe končne energije je prišlo v vseh sektorjih, z izjemo ostale rabe. Zmanjšanje je bilo največje v industriji (- 9,1 %), sledil je promet (- 6,2 %) in gospodinjstva (- 1,8 %). Raba končne energije v industriji se je za 9 % zmanjšala že drugo leto zapored, predvsem zaradi znatnega zmanjšanja rabe plinastih goriv in električne energije, tudi kot posledice geopolitičnih in cenovnih razmer. K manjši rabi končne energije v prometu je največ prispevalo zmanjšanje prometne aktivnosti tovornih vozil, k zmanjšanju rabe v gospodinjstvih pa nekoliko toplejše leto 2023 – povprečni letni temperaturni primanjkljaj za Slovenijo je bil tega leta za slabe 3 % nižji kot leto prej^*1. Povečanje rabe končne energije v ostali rabi (javni in zasebni storitveni sektor, kmetijstvo in gozdarstvo) je bilo 1,6-odstotno, in sicer tudi zaradi sprememb metodologije za oceno rabe končne energije v tem sektorju.

V obdobju 2000‒2023 se je raba končne energije zmanjšala za 1 %; najmanjša vrednost je bila dosežena leta 2020, vendar to leto zaradi izvajanja ukrepov za preprečevanje širjenja virusa SARS-CoV-2 ni reprezentativno, največja pa s 5.499 ktoe leta 2008, vmes se izmenjujejo nekajletna obdobja naraščanja in zmanjševanja.

Raba končne energije bila od indikativne ciljne vrednosti za leto 2023 iz NEPN 2020 nižja za 380 ktoe (- 7,8 %), od vrednosti iz NEPN 2024 pa za 282 ktoe (- 5,9 %). Indikativna letna vrednost je bila tako dosežena. Obvezujočo ciljno vrednostjo za leto 2030 iz NEPN 2020 je raba končne energije že presegla, manjša je bila za 226 ktoe (- 4,8 %). Za novim ciljem iz NEPN 2024 je raba končne energije zaostajala za 171 ktoe (4 %). Indikativni sektorski cilji za posamezne sektorje niso bili zastavljeni.

Promet je edini sektor, v katerem se je raba končne energije v obdobju 2000‒2023 povečala, in sicer za 51 % oz. 623 ktoe. Zlasti intenzivno je rasla v letih 2007 (s 13,3 %) in 2008 (s 17,7  %), ko je bila v opazovanem obdobju rekordna. V letih 2009 in 2010 se je raba zaradi gospodarske krize in spremembe razmerij pri cenah pogonskih goriv glede na sosednje države zmanjšala, po letu 2010 pa se, podobno kot pri skupni rabi končne energije, izmenjujejo nekajletna obdobja naraščanja in zmanjševanja, ki so posledica sprememb gospodarske rasti, prometne aktivnosti in razmerij pri cenah goriv v Sloveniji in sosednjih državah. Največje zmanjšanje je raba končne energije v prometu zaradi zaradi izvajanja ukrepov za preprečevanje širjenja virusa SARS-CoV-2 dosegla leta 2020, za 18,5 %. Leta 2021 se je raba v primerjavi s predhodnim letom povečala za 13,3 %, leta 2022 pa za 9,5 %. Leta 2023 je sledilo zmanjšanje za 6,2 %. Potem, ko je bil promet leta 2000 s 27 % drugi sektor po deležu, za industrijo, je leta 2007 s 34 % postal najpomembnejši sektor. Delež, ki je bil leta 2022 že 42-odstoten, je leta 2023 znašal 41 % skupne rabe končne energije.

Raba končne energije v industriji se je v opazovanem obdobju zmanjšala za 23,1 % oz. 322 ktoe, največ med vsemi sektorji. Potem, ko je leta 2006 dosegla najvišjo vrednost v obdobju 2000‒2021, je sledilo zmanjšanje, najprej leta 2007 zaradi znižanja intenzivnosti rabe energije, zlasti zaradi ukinitve nekaterih energetsko intenzivnih proizvodnih procesov zaradi okoljskih zahtev, v letih 2008 in 2009 pa zaradi gospodarske krize. Od vključno leta 2014 dalje se je raba končne energije v tem sektorju zaradi večje gospodarske aktivnosti povečevala in je bila leta 2019 glede na leto 2013, ko je v opazovanem obdobju dosegla najnižjo vrednost, višja za 10,6 %. Povečanje v letu 2018 je bilo delno tudi posledica izboljšanja zajema statističnih podatkov o rabi energije v tem sektorju. Leta 2020 se je raba končne energije zaradi okoliščin, povezanih s pandemijo koronavirusa, zmanjšala, leta 2021 pa ponovno povečala. V letih 2022 in 2023 se je raba končne energije zmanjšala. Leta 2023 je industrija predstavljala 24-odstotni delež v skupni rabi končne energije, kar je za 7 odstotnih točk manj kot leta 2000. Sektor je bil leta 2000 po deležu največji, v obdobju 2009‒2013 pa šele tretji, tudi za gospodinjstvi.

V gospodinjstvih se je raba končne energije v obdobju 2000‒2023 zmanjšala za 20,6 % oz. 254 ktoe. Največjo vrednost je s 1.422 ktoe dosegla leta 2005. Leta 2014 je bila raba, kot posledica izrazito tople zime, glede na leto prej nižja za 14,8 %. V obdobju 2017–2019 se je raba zmanjševala, v letih 2020 in 2021 povečevala, v letih 2022 in 2023 pa spet zmanjšala in leta 2023 z 983 ktoe dosegla tudi najnižjo vrednost v opazovanem obdobju. Zaradi prevladujočega deleža energije za ogrevanje, so spremembe rabe energije v gospodinjstvih sicer zelo odvisne od tega, kako tople so zime. Raba končne energije v gospodinjstvih se je v obdobju 2010‒2023 zmanjšala za 27,5 %. K temu je močno prispevalo povečanje učinkovitosti rabe energije zaradi izvajanja številnih ukrepov, ki jih spodbuja tudi Eko sklad. Delež rabe v gospodinjstvih v skupni rabi končne energije se je zmanjšal s 27 % leta 2000 na 22 % leta 2023.

V sektorju ostala raba (javni in zasebni storitveni sektor, kmetijstvo in gozdarstvo) je bila raba končne energije leta 2023 glede na leto 2000 nižja za 14 % oz. 94 ktoe. V obdobju 2015‒2018 se je raba povečala za 5 %, in sicer predvsem zaradi povečanja rabe električne energije, v letih 2019 in 2020 se je zmanjšala, leta 2021 pa ostala na ravni predhodnega leta. Raba končne energije v tem sektorju je izrazito spremenljiva, kar je posledica načina njenega določanja. Rabe v tem sektorju se namreč do leta 2022 ni spremljalo, ampak samo izračunavalo kot razliko med skupno rabo končne energije in rabo končne energije v preostalih sektorjih, kar je oteževalo razlago trendov. Z izjemo neposredne rabe geotermalne energije, statistika tudi ni spremljala rabe obnovljivih virov energije (OVE) v tem sektorju, kar pomeni, da so stavbe storitvenega sektorja ob menjavi fosilnih goriv z OVE izpadle iz statistike, kar lahko še dodatno prispeva k zmanjšanju rabe energije v tem sektorju. S podatki za leto 2022 je z vzpostavitvijo zajema statističnih podatkov o rabi energije v sektorju storitev prišlo do spremembe metodologije za oceno rabe končne energije v tem sektorju, kar je doprineslo tudi k povečanju rabe končne energije v ostali rabi v letih 2022 in 2023. Sektor storitev je sedaj v energetski bilanci samostojen sektor, vendar ga zaenkrat, zaradi kratke časovne vrste, še obravnavamo v okviru sektorja ostala raba. Delež ostale rabe v skupni rabi končne energije je leta 2023 znašal 13 % oz. 2 odstotni točk manj kot leta 2000.

Raba končne energije na prebivalca s 5,31 toe/preb tudi leta 2023 še naprej ostaja najvišja v Luksemburgu, zaradi vpliva bencinskega turizma in prisotnosti energetsko intenzivnih dejavnosti, najnižja pa je bila z 1,22 toe/preb v Romuniji. Velike razlike med državami so posledica številnih dejavnikov, med drugim razlik v življenjskem standardu, učinkovitosti rabe energije ter strukturi rabe končne energije, podnebnih razmerah, strukturi gospodarstva, razpršenosti poselitve, razvitosti javnega prevoza, vpliva tranzitnega prometa idr. V Sloveniji je raba končne energije na prebivalca leta 2023 znašala 2,12 toe/preb in je bila 6,1 % višja od povprečja za EU-27. Glede na leto prej se je zmanjšala za 5,7 % (EU-27: - 3,4 %), glede na leto 2000 pa za 7,8 % (EU-27: - 10,4 %). V strukturi rabe končne energije je bilo tudi leta 2023 v primerjavi z EU-27 opaziti znatno višji delež prometa (41 in 32 %), medtem ko so bili vsi ostali deleži, delež industrije (24 in 25 %), gospodinjstev (23 in 26 %) in ostale rabe (13 in 17 %), pa nekoliko nižji.

Opomba:

^*1   Povprečni letni temperaturni primanjkljaj za Slovenijo (v K*dni/leto): 2015 – 2.841, 2016 – 2.873, 2017 – 2.892, 2018 – 2.669, 2019 – 2.691, 2020 – 2.779, 2021 – 3.146, 2022 – 2.719, 2023 – 2.642 (izračun IJS-CEU).