Kazalec prikazuje letno rečno bilanco Slovenije kot celote. Sestavljata jo dotok in odtok rečne vode v milijonih m³ (m³/s) na leto. Oba člena izračunamo na podlagi srednjih letnih pretokov (Qs) vodomernih postaj, ki zajamejo večino dotoka in odtoka rečne vode v slovenska povodja oziroma iz njih. Bilanca rečnega pretoka je eden od temeljnih in bolj dinamičnih elementov vodne bilance Slovenije, ki jo sestavljajo še padavine, izhlapevanje, sprememba zalog podzemnih voda in poraba vode. Meritve pretokov so zanesljive in imajo tradicijo, tako da so zanje na voljo daljši časovni nizi primerljivih podatkov. Ob pravilni oceni neposrednih antropogenih vplivov na rečni režim je rečna bilanca lahko tudi dober kazalec za oceno potencialnega vpliva podnebnih sprememb na količino razpoložljive vode.

Za ocenjevanje gibanja je zaradi velike letne spremenljivosti pretokov primeren daljši podatkovni niz. Glede na delovanje upoštevanih vodomernih postaj se nam zdi najprimernejši niz, ki se začne z letom 1961 in konča z letom 2015. Ob preučevanju celotnega niza podatkov (1961–2015) ali tridesetletnega obdobja (1971–2000) je upadanje rečnega odtoka zelo očitno. Če upoštevamo samo obdobje 1981–2000, je ta tendenca komajda opazna. Posredno gibanje letnega rečnega odtoka opozarja tudi na povečevanje ali zmanjševanje verjetnosti nastopa nizkih voda (suš) in poplavne ogroženosti. Vendar pa se letni rečni odtoki ne skladajo vedno s spreminjanjem visokih in nizkih voda.

Večina naših rek ima hudourniški značaj. To pomeni, da pretoki zelo hitro narastejo in tudi hitro upadejo, večji del vode pa odteče ob visokovodnih ali celo poplavnih valovih. Na večini naših rek nastopajo visoke vode najpogosteje spomladi in jeseni. Po navadi nastanejo ob odjugi, taljenju snežne odeje in izdatnih padavinah. Intenzivne lokalne padavine povzročijo lokalne poplave hudourniškega značaja, ki prizadenejo le manjša porečja. Vodotoki s hudourniškim značajem so še posebej ranljivi v času malih pretokov in hidrološke suše. Le-ti niso tako očitno vezani na določen letni čas, najbolj običajni so v poznem poletju in zgodnji jeseni. Hidrološke suše sovpadajo z dolgotrajnimi obdobji podpovprečnih količin padavin ter visokih temperatur zraka, ki imajo za posledico tudi kmetijsko sušo. Zaradi zagotavljanja ekološko sprejemljivih pretokov rek lahko tedaj zmanjka vode za namakanje, v tem obdobju pa se bistveno poslabša tudi kakovost voda.

Po dveh izstopajoče vodnatih letih je v letu 2015 z ozemlja Slovenije odteklo le 12.045 milijona m3 vode (382 m3/s). To ga med najbolj sušnimi leti obdobja 1961 - 2015 uvršča na 5. mesto. Bolj sušna so bila leta 2003, 2011,1983 in 2007. Čeprav je bilo leto 2015 nadpovprečno toplo in podpovprečno namočeno (podrobneje: T. Cegnar, 2015, Podnebne značilnosti leta 2015, Naše okolje, letnik XXII, št. 12; Agrometeorološki pregled leta 2015, Naše okolje, letnik XXII, št. 12) pa katastrofalne hidrološke suše, ko bi se pretoki rek približali ali celo znižali pod do sedaj najmanjše izmerjene vrednosti in bi prizadela hkrati večji del Slovenije, nismo zabeležili. Poletna suša je najbolj prizadela JZ Slovenijo, v večjem delu države pa so jo vsaj občasno prekinjali poletni nalivi. Hidrološko suh je bi tudi december. Poplave v oktobru niso presegle vsakoletnih povratnih dob

(podrobneje: I. Strojan, Hidrološko suho in toplo leto 2015, http://www.arso.gov.si/vode/publikacije%20in%20poro%c4%8dila/Hidrolo%c5…).

Obdobni trend upadanja rečnega odtoka se ohranja.