Kazalec prikazuje rabo obnovljivih virov, ki zajema rabo energije sonca, biomase (les, bioplin, biogoriva) in odpadkov, geotermalne energije, vode in vetra, v bruto rabi končne energije.

Bruto raba končne energije pomeni energetski proizvod, dobavljen za energetske namene industriji, prometu, gospodinjstvom, storitvenemu sektorju, vključno z javnim sektorjem, kmetijstvu, gozdarstvu in ribištvu, poleg tega tudi električno energijo in toploto, ki jo porabi energetska panoga za proizvodnjo električne in toplotne energije, ter izgubami električne energije in toplote pri distribuciji in prenosu.

Delež OVE v bruto rabi končne energije je leta 2013 znašal
21,5 %. Glede na leto prej se je povečal za 1,3 odstotne točke, glede na leto
2005 pa je bil višji za 5,5 odstotne točke. Od cilja je bila Slovenija
oddaljena za 3,5 odstotne točke, kar pomeni, da bi se moral v naslednjih 7
letih za dosego cilja delež vsako leto povečati za 0,5 odstotne točke.

Delež OVE v bruto rabi končne energije se je leta 2009
močno povečal. K temu sta prispevala dva faktorja. Prvi je znižanje bruto rabe
končne energije, ki je bilo posledica gospodarske krize ter manj ugodnih cen
pogonskih goriv glede na sosednje države (za več glej kazalec EN10 Raba končne
energije po sektorjih). Drugi je bil povečanje rabe obnovljivih virov energije,
k čemur sta prispevala metodološko izboljšanje statističnega spremljanja rabe
obnovljivih virov v gospodinjstvih ter povečanje inštalirane moči hidroelektrarn
(za več glej kazalca EN18 Obnovljivi viri energije in EN19 Proizvodnja
električne energije iz obnovljivih virov energije). V letih 2010 in 2011 se je
delež rahlo povečal, v letih 2012 in 2013 pa je bilo povečanje občutnejše. Bruto
raba končne energije se je po zmanjšanju leta 2009, v letih 2010 in 2011 povečala,
v letih 2012 in 2013 pa se je zopet zmanjšala. Leta 2012 je znašala 5.082 ktoe,
kar je 1,8 % manj kot leto prej in 0,1 % več kot leta 2005. Leta 2013 je
znašala 4.997, kar je 1,7 % manj kot leto prej ter 1,6 % manj kot
leta 2005. Raba OVE se je od leta 2009 naprej vsako leto povečala, tako da je
bila leta 2013 za 27,7 % višja kot leta 2005. Leta 2013 se je povečala za
2,6 %.

Bruto rabo končne energije sestavljajo končna raba v
sektorjih industrija, promet, gospodinjstva in ostala raba, ki je podrobno
predstavljena v kazalcu EN10 - Raba končne energije po sektorjih, ter lastna
raba elektrarn, raba energetskega sektorja in izgube pri prenosu toplote ter
električne energije. Raba končne energije k bruto rabi prispeva 96 %.

Največ OVE je bilo leta 2013 porabljeno za proizvodnjo
toplote in hladu (56 %), sledita proizvodnja električne energije (38 %) ter
promet (5 %). Pri rabi OVE v proizvodnji električne energije je proizvodnja
električne energije v hidroelektrarnah normalizirana, s čimer je vpliv
vodnatosti rek na letna nihanja proizvodnje zmanjšan na minimum. Pri
normalizaciji je zmogljivost hidroelektrarn v posameznem letu pomnožena s
povprečnimi obratovalnimi urami v zadnjem petnajstletnem obdobju.

V bruto rabi končne energije za ogrevanje in hlajenje je
delež energije iz obnovljivih virov leta 2013 znašal 32,8 %, kar je 1,5 % točke
več kot leto prej. Povečanje je predvsem posledica zamenjave goriv v
gospodinjstvih. Delež se v zadnjih letih hitro povečuje. Delež energije iz OVE
v bruto rabi električne energije je leta 2013 znašal 32,8 %, kar je 1,5
odstotne točke več kot leto prej. Delež se je povečal, ker se je proizvodnja
električne energije iz OVE povečala ob praktično enaki bruto rabi električne
energije (glej kazalec EN12 Raba električne energije). Proizvodnja električne
energije iz OVE se je povečala zaradi višje proizvodnje električne energije v
sončnih elektrarnah ter višje proizvodnje iz lesne biomase. Prav tako se je
povečala normalizirana proizvodnja električne energije v hidroelektrarnah zaradi
povečanja inštalirane moči hidroelektrarn (HE Krško), pri čemer se je normalizacijski
faktor zmanjšal za 0,2 %. To je posledica tega, da je iz petnajstletnega
povprečja izpadlo leta z boljšimi hidrološkimi razmerami kot so bile leta 2013.
Delež OVE v prometu je znašal 3,4 %, kar je 0,5 odstotne točke več kot
leto prej. Povečanje je posledica višje porabe biogoriv,  ter nižje rabe pogonskih goriv.

Leta 2013 sta k bruto rabi končne energije največ prispevali
raba energije za ogrevanje in hlajenje (38 %) in raba energije v prometu (37 %).
Raba električne energije je predstavljala 25 %. Glede na leto prej so deleži
ostali enaki. Delež sektorjev v bruto rabi končne energije je pomemben, ker
imajo sektorji različne deleže OVE. Delež OVE v prometu je mnogo nižji od
skupnega deleža, delež OVE v toploti in hladu pa je višji od skupnega deleža.
Iz tega sledi, da bi zmanjševanje rabe energije za ogrevanje in hlajenje zaradi
izvajanja ukrepov učinkovite rabe energije ob povečevanju rabe energije v
prometu, ker se trajnostna prometna politika ne izvaja, negativno vplivalo na
skupni delež OVE.

Slovenija je bila po direktivi 2009/285/ES za zagotovitev
doseganja cilja dolžna do 30. junija 2010 pripraviti Akcijski načrt za
obnovljivo energijo. Načrt je bil na Vladi sprejet 8.7.2010. Ukrepi so
razdeljeni na programe za spodbujanje električne energije proizvedene iz OVE,
programe za spodbujanje uporabe OVE za ogrevanje in hlajenje, programe podpore
za spodbujanje uporabe OVE v prometu ter posebne ukrepe za spodbujanje rabe
lesne biomase. Raba OVE se bo z izvajanjem ukrepov iz načrta v približno enaki
meri povečala v vseh sektorjih. Skupno se bo do leta 2020 glede na 2005
povečala za 63 % oz. 523 ktoe. Pomembno vlogo pri doseganju cilja ima tudi
bruto raba končne energije, ki se za izpolnitev cilja ob načrtovanem povečanju
rabe OVE do leta 2020 glede na leto 2005 ne sme povečati za več kot 5 % oz. 235
ktoe. Ciljni sektorski deleži za leto 2020 v načrtu so: 39 % porabljene
električne energije iz OVE, 31 % energije za ogrevanje in hlajenje iz OVE ter
10 % energije v prometu iz OVE. Projekcija, ki je bila uporabljena za pripravo
načrta, kaže, da bodo deleži posameznih sektorjev v bruto rabi končne energije
leta 2020 naslednji: ogrevanje in hlajenje 38 %, promet 37 % električna
energija 25 %. V EU poteka tudi razprava o ciljnih deležih OVE v letu 2030 (EK,
2012). 

Primerjava ciljnih sektorskih deležev v AN-OVE z  dejanskimi deleži leta 2013 pokaže, da sta
višja skupni delež ter delež za ogrevanje in hlajenje, nižja pa deleža OVE za
električno energijo in v prometu. Ob tem se je potrebno zavedati, da je višji
skupni delež OVE ter delež OVE za ogrevanje in hlajenje v veliki meri posledica
izboljšanja statističnega spremljanja rabe OVE v gospodinjstvih, ki je bilo
izvedeno po sprejetju AN-OVE.