Kazalec prikazuje uporabo različnih potovalnih načinov na dnevnih poteh, razloge za njihovo uporabo in potovalne navade na daljših poteh (nad 300 km) v evropskih državah (EU-27), posredno pa izpostavlja stopnjo ozaveščenosti evropskega (in slovenskega) prebivalstva o vplivih prometa na okolje, ki se odraža zlasti v okviru prepoznavanja intenzitete ključnih problemov, s katerimi so povezane različne oblike prometa. Kazalec je narejen na podlagi raziskave Evropske komisije Special Eurobarometer 495: Mobility and transport.

Po podatkih Evropske agencije za okolje je nezadovoljstvo ljudi zaradi prometa precejšnje, kot njegovi glavni negativni posledici pa sta najpogosteje navedeni prevelika količina prometa in prekomerno onesnaževanje zraka ter v nekoliko manjši meri tudi uničevanje krajine in hrup, vendar pa je odstotek ljudi, ki se nad tem pritožujejo, bil v preteklosti v upadu (ocena gibanja 1992–2002) (EEA, 2004; EEA, 2015).

V nadaljevanju so podrobno predstavljeni rezultati treh področij, za katera so podatki sledljivi tudi iz prejšnjih verzij kazalca. To so uporaba različnih potovalnih načinov na dnevnih poteh (za leta 2011, 2013, 2016 in 2022), razlogi za njihovo uporabo (za leti 2016 in 2022) in potovalne navade na poteh, daljših od 300 km (za leti 2016 in 2022). Druga področja raziskave in podatki iz prejšnjih raziskav so podani le opisno.

Daleč najpogostejši potovalni način za opravljanje dnevnih poti v državah EU-28 je še vedno osebni avtomobil (52 % leta 2020, 54 % leta 2014, 53 % leta 2010). Drugi najpogostejši je bil s 17 % javni prevoz (vključuje tudi vlak), tretji pa s 14 % hoja). V Sloveniji je leta 2020 za vsakodnevne opravke osebni avtomobil uporabljalo 71% anketirancev, delež uporabnikov javnega prevoza (vključuje tudi vlak) pa je znašal le 8 %. Slovenija se s tem uvršča na rep držav EU-28 glede uporabe trajnostnih potovalnih načinov. Stopnja uporabe osebnega avtomobila je višja le na Cipru.

Podpovprečna stopnja uporabe osebnega avtomobila, je bila glede na omenjen delež, značilna zlasti za vzhodnoevropske države. Najnižja stopnja uporabe osebnega avtomobila je v Romuniji (35%). Kar 30 % anketiranih v Romuniji kot glaven način dnevne mobilnosti navaja hojo, 7 % pa kolo. Višji delež hoje je le v Bolgariji (34 %). Najvišji delež uporabe javnega prevoza je bil v letu 2019 značilen za Litvo (26 %), z nekaj manj odstotki (23 %) ji sledijo Estonija, Latvija, Bolgarija in Romunija, ter še manj (22 5) Portugalska in Grčija. Slovenija se z 7% uvršča na 24. mesto med državami EU-28. Manjši delež uporabe javnega prevoza je bil značilen le še za Dansko, Ciper in Nizozemsko. Na Nizozemskem stanje glede trajnostne mobilnosti kljub temu ni zaskrbljujoče, saj kar 41 % ljudi za dnevno mobilnost uporablja kolo. Največji delež anketiranih se s kolesom (poleg Nizozemske) vozi še na Danskem in Švedskem.

Prevlada lastnega osebnega prevoza (osebni avtomobil, avtodom) je med evropsko in slovensko javnostjo značilna tudi za daljša potovanja. Delež tistih, ki so za pot, daljšo od 300 kilometrov nazadnje uporabili osebni avtomobil ali avtodom, je v povprečju EU-28 znašal 45 %, medtem, ko je ta delež med slovensko javnostjo znašal kar 62 %. Od ostalih potovalnih načinov je med bolj zastopanimi še letalski prevoz (predvsem na otoških država: Malta, Ciper, Irska), ostali potovalni načini pa so za daljše poti uporabljeni v manj primerih.

Najpomembnejši dejavnik za EU-28 pri izbiri potovalnega načina za poti daljše od 300 km je hitrost (19 %),  pogosto pa navajajo tudi udobje in dejstvo, da ni alternative (16 %), ter enostavnost uporabe (15 %). Podobno odgovarjajo tudi slovenski anketiranci. Okoljevarstveni razlogi in s tem povezani negativni vplivi prometa na okolje za EU-28 niso prioriteta (1 %). Za 8 % švedskih anketirancev pa so okoljevarstveni razlogi prioriteta pri izbiri potovalnega načina. Slednje odraža precej nizko stopnjo ozaveščenosti evropske javnosti o vplivih prometa na okolje oziroma okoljske angažiranosti, ki bi se prioritetno odražala v izboru trajnostnih načinov mobilnosti.  

Omenjeni razlogi tudi v Sloveniji skoraj ne vplivajo na izbor potovalnega načina za daljše razdalje. Za uporabo določenega načina prevoza so se anketiranci v Sloveniji odločali zlasti zaradi hitrosti in enostavnosti uporabe (oboje po 15 %) ter udobja (13 %) ter na podlagi dejstva, da ni razpoložljive alternative izbranemu potovalnemu načinu (12 %). Slovenska javnost je glede izbora načina prevoza, okoljsko primerljivo angažirana, kot je bilo to značilno za evropsko javnost.

Med ukrepi za spodbujanje trajnostne mobilnosti in spreminjanje potovalnih navad narašča podpora izboljševanju javnega prevoza ter boljšim možnostim za pešce in kolesarje, uvedeni pa so tudi ukrepi cenovne politike (zlasti v okviru dražjih goriv) (EEA, 2004, EU 2020).

V Sloveniji, tako kot v večini drugih evropskih držav, potekajo aktivnosti v okviru Evropskega tedna mobilnosti, ki so usmerjene v zmanjševanje motoriziranih oblik prevoza in spodbujanje uporabe javnega prevoza, hoje in kolesarjenja, vključno z izgradnjo ustrezne infrastrukture in zagotovitvijo ustreznih storitev.

Poleg zgoraj predstavljenih kazalcev, so v raziskavi (EU, 2020) predstavili še več ugotovitev, relevantnih za ta kazalec, a žal niso sledljive v preteklih generacijah kazalca. Ključne ugotovitve predstavljamo v nadaljevanju.

Na področju glavnih izzivov dnevne mobilnosti anketiranci največkrat izpostavljajo ceno in zastoje (oboje 39 %). Med bolj zastopanimi odgovori jim sledijo dosegljivost in povezljivost (32 %), vpliv na okolje (29 %), kakovost storitve javnega prevoza (27 %), prometna varnost (24 %) in kakovost infrastrukture (23 %). Manj zastopani odgovori so: vpliv na zdravje (15 %), prilagojenost infrastrukture za aktivno mobilnost (14 %), dostopnost (12 %). Po 6 % respondentov pa kot največje izzive dnevne mobilnosti vidi osebno varnost, kriminal ter delovne pogoje delavcev v prometu.

Anketiranci so bili povprašani tudi o pripravljenosti prehoda na trajnostne potovalne načine v dnevni mobilnosti. Respondenti, ki za dnevno mobilnost največkrat uporabijo avtomobil (na fosilna goriva), v večini (59 %) odgovarjajo, da so pripravljeni preiti na bolj trajnosten način (21 % zagotovo pripravljeni, 38 % verjetno pripravljeni). Manj je takšnih, ki ne bi prešli na bolj trajnostne načine (38 %), oziroma še 15 % tisti, ki sploh ne bi prešli na bolj trajnostne načine. Med njimi ni razlik glede na spol ali finančno situacijo. Uporabniki avtomobilov, ki bi bili pripravljeni preiti na bolj trajnostne načine so mlajši, bolj izobraženi, živijo v urbanih območjih in se opredeljujejo kot levi volivci. Glavni pogoj za prehod na bolj trajnosten način potovanja za dnevno mobilnost je, da ne bi bil dražji od uporabe avtomobila. Kot naslednje razloge po prioriteti navajajo razpoložljivost alternative in hitrost. Respondenti, ki ne želijo preiti na trajnostne načine, kot razlog najpogosteje navajajo nerazpoložljivost alternative. Prav tako pogosto navajajo, da alternative niso prilagojene njihovim potrebam. Pogosti odgovori pa so tudi, da so alternative prepočasne, predrage, ali pa se radi vozijo z avtomobilom ali ne marajo javnega prevoza.

Približno polovica respondentov bi za alternative plačala več, približno polovica, pa tega ne želela plačati več. Približno petina (največ) bi jih za alternativo plačala do 5 % več, nekaj manj pa bi jih plačalo do 10 % več za alternativo. Precej manj respondentov pa bi za alternativo plačalo še več.

Glede prihodnosti osebne mobilnosti največ respondentov odgovarja, da bi bila enotna storitev za vse oblike mobilnosti najuporabnejša možnost za prihodnost njihove osebne mobilnosti. Ta storitev bi zajemala javni prevoz, deljene avtomobile, izposoje koles in podobno.

Kot glavni izziv daljših potovanj (od 300 km) respondenti izpostavljajo strošek. Sledi mu sama dolžina potovanja, na tretjem mestu pa so tako zastoji kot zamude. Med večkrat omenjenimi izzivi so tudi vpliv na okolje, prometna varnost ter razpoložljivost in povezljivost.

Respondentom, ki za poti daljše od 300 km uporabljajo letalo, je najpomembnejši razlog hitrost letala. Večkrat izpostavljajo tudi nerazpoložljivost alternativ in priročnost letalskega prevoza.

Nekaj nad 40 % respondentov bi bilo pripravljenih plačati več za čistejši letalski prevoz (npr. za uporabo čistejšega goriva), polovica pa jih sploh ne želi plačati več za letalski prevoz.

Respondenti bi za daljše poti uporabili bolj trajnostno alternativo, če e bi bila ta enako hitra kot izbrani način (37 %), ali bi bila finančno primerljiva z njim (36 %). (EC, 2020)