Kazalec odvisnost od uvoza energije analizira več vidikov, ki določajo zanesljivost oskrbe z energijo:
• razpršenost uvoza energije po gorivih (uvoz goriv po državah),
• uvozna odvisnost države po gorivih (odstotek uvoza posameznih goriv),
• prispevek posameznega goriva k uvozni odvisnosti države (neto uvoz glede na skupno oskrbo z energijo).

EU in Slovenija na zelo visoko mesto v energetski politiki postavljata zanesljivost oskrbe. Na EU nivoju je to razvidno tudi iz zadnjega strateškega okvira Energetska unija, kjer je zanesljivost oskrbe z energijo eden izmed petih stebrov. Slovenija ima cilje s tega področja določene v Nacionalnem energetskem programu.

Ta problematika je postala pomembna zlasti pozimi 2008/2009 zaradi težav pri dobavi zemeljskega plina, ki so bile posledica ukrajinsko-ruskega spora, ter zopet leta 2014 zaradi situacije v Ukrajini.

Slovenija uvozi večji del fosilnih goriv. Pri tekočih gorivih in zemeljskem plinu je odvisnost 100 %, pri trdnih gorivih pa je bila leta 2015 20 %. Domači vir trdnih fosilnih goriv je po zaprtju rudnika Hrastnik samo še  rudnik lignita v Velenju. Uvožena fosilna goriva so leta 2015 v skupni oskrbi z energijo predstavljala 48 %, kar je 1-odstotno točko več kot leto prej, ko je bil dosežen najnižji delež po letu 2000. Dvig deleža uvoženih fosilnih goriv je posledica dejstva, da se je oskrba z energijo zmanjšala bolj kot poraba uvoženih fosilnih goriv, zlasti plinastih fosilnih goriv.

Slovenija uvaža tudi gorivo za jedrsko elektrarno, ki pa se statistično obravnava kot domače gorivo. Poleg tega uvaža tudi tekoča biogoriva in lesno biomaso vendar so statistično prikazana kot domači vir.

Slovenija tekoča goriva uvaža iz številnih držav, pri čemer se je potrebno zavedati, da država uvoza ni nujno država, iz katere gorivo izvira, saj se vmes dogajajo tudi preprodaje. Leta 2015 je bilo največ tekočih goriv uvoženih iz Italije (49 %), sledijo Avstrija z 12 %, ZDA z 9 %, Grčija z 9 %, Hrvaška s 4 %, Madžarska s 3 % ter številne ostale države, delež katerih je manjši od 1,5 %. V prejšnjih letih sta imela največji delež Ciper in Švica.

Pri trdnih gorivih je prav tako število držav, iz katerih Slovenija uvaža, veliko, vendar je delež uvoženega goriva iz najpomembnejše države v skupni energiji uvoženih trdnih goriv znatno višji kot pri tekočih gorivih. Iz Indonezije je bilo leta 2015 uvoženih kar 81 % trdnih goriv. To gorivo je bilo večinoma porabljeno v termoelektrarni-toplarni Ljubljana, njegova poraba pa se je leta 2009 zmanjšala zaradi pričetka sosežiga lesne biomase. Ostala trdna goriva so porabljena v končni rabi, zlasti v industriji. Nekaj se jih verjetno še vedno porabi v gospodinjstvih, vendar je količina tako majhna, da je statistika ne beleži več.

Pri plinastih gorivih je situacija najbolj problematična, kar se je pokazalo tudi v zimi 2008/2009. Glavna vira plina leta 2015 sta bila Rusija in Hrvaška, delež Alžirije pa je bil minimalen. Hrvaška delno črpa plin, vendar ga velik del uvaža v glavnem iz Rusije preko Avstrije in Madžarske. Slovenija ima zakupljene kapacitete v dve skladišču zemeljskega plina v Avstriji in na Hrvaškem.

Slovenija je torej močno izpostavljena pri dobavah premoga, vendar je zaradi domače proizvodnje delež v skupni oskrbi s trdnimi gorivi nizek (16 %). Zato to gorivo ni problematično z vidika zanesljivosti oskrbe. Prav tako z vidika zanesljivosti oskrbe niso problematična tekoča goriva, ki jih Slovenija uvaža iz številnih držav. Mnogo bolj je problematično zagotavljanje zanesljivosti pri oskrbi z zemeljskim plinom, kjer je glavni dobavitelj v zadnjih letih Rusija. Ta problem je pereč tudi na ravni EU, zato potekajo številna prizadevanja, da bi razširili nabor virov oziroma izboljšali dostopnost. V prvem četrtletju 2016 je Rusija prispevala 40 % porabe zemeljskega plina EU, Norveška 37 %, Alžirija 7 %, Libija pa 2 %