Kazalec odvisnost od uvoza energije analizira več vidikov, ki določajo zanesljivost oskrbe z energijo:

• razpršenost uvoza energije po gorivih (uvoz goriv po državah),
• uvozna odvisnost države po gorivih (odstotek uvoza posameznih goriv),
• prispevek posameznega goriva k uvozni odvisnosti države (neto uvoz glede na skupno oskrbo z energijo).

EU in Slovenija postavljata zanesljivost oskrbe z energijo med najvišje prioritete energetske politike, saj je ključna za stabilno delovanje družbe in gospodarstva. Dogodki zadnjih let, predvsem vojna v Ukrajini, motnje na trgih plina in naftnih derivatov ter globalne spremembe v dobavnih verigah, so jasno pokazali ranljivost držav z visoko uvozno odvisnostjo. Zmanjševanje te odvisnosti preko ukrepov učinkovite rabe energije, uvajanja obnovljivih virov in razpršitve dobaviteljev fosilnih goriv predstavlja ključen element energetske in podnebne varnosti Slovenije. V okviru evropskega zelenega dogovora, ki določa pot do ogljične nevtralnosti do leta 2050, zagotavljanje zanesljive, cenovno dostopne in razpršene oskrbe z energijo ostaja eden ključnih temeljev energetske transformacije.

Slovenija je bila leta 2023 48 % uvozno odvisna pri fosilnih gorivih za oskrbo, kar pomeni, da skoraj polovico energije pridobi iz uvoza. Glede na leto 2022 je bila nižja za 1 %. Pri tekočih gorivih in zemeljskem plinu je odvisnost praktično popolna (98,9 % in 99,5 %), medtem ko je bila leta 2023 odvisnost pri trdnih gorivih 27 %. Edini domači vir trdnih fosilnih goriv je rudnik lignita v Velenju.

Največji prispevek k uvozni odvisnosti imajo tekoča goriva, ki predstavljajo 34 % oskrbe z energijo v Sloveniji, plin prispeva 11 %, premog pa 3 %. Uvozna odvisnost se je do leta 2014 zmanjšala, nato pa spet povečala in se vztrajno giblje okoli 50 %, z izjemo let 2020 in 2021, ko je bila zaradi pandemije SARS-CoV-2 nekoliko nižja. Slovenija torej pri zmanjševanju uvozne odvisnosti ni dosegla večjih uspehov.

Slovenija uvaža tudi gorivo za jedrsko elektrarno, ki se statistično obravnava kot domače, prav tako tekoča biogoriva in lesno biomaso, ki sta prav tako prikazana kot domača vira.

Največ uvoza predstavljajo tekoča goriva – 4.486,6 ktoe (kiloton ekvivalenta nafte) – ki jih Slovenija uvaža iz 24 držav. Pri tem je pomembno poudariti, da država uvoza ni nujno država izvora goriva, saj se pogosto dogajajo preprodaje. Leta 2023 je bilo največ tekočih goriv uvoženih iz Italije (40 %), sledijo Grčija in Rusija (po 17 %), Avstrija (11 %) ter Savdska Arabija (5 %). V preteklih letih je imel pomemben delež tudi Ciper, ki pa od leta 2019 v Slovenijo ne uvaža več tekočih goriv.

Pri trdnih gorivih Slovenija uvaža iz 7 držav. Največji delež (91 % leta 2023) prihaja iz Indonezije, kjer se gorivo večinoma porabi v termoelektrarni-toplarni Ljubljana. Poleg Indonezije prihajajo trdna goriva še iz Madžarske, Italije, Češke in Avstrije. Ostala trdna goriva se porabijo predvsem v industriji.

Pri plinastih gorivih je situacija zahtevna zaradi omejenega izvora. Uvoz v Slovenijo poteka iz štirih držav, vendar je izvor plina omejen na Rusijo (69 %) in Alžirijo (31 %). Slovenija nima lastnih virov zemeljskega plina, skladišč ali terminalov za utekočinjen zemeljski plin, zato se na veleprodajnem trgu uporablja izključno plin, ki ga trgovci uvozijo preko prenosnih sistemov iz sosednjih držav. Leta 2023 je bilo največ plina uvoženega iz Avstrije (68 %), katerega izvor je bil v preteklosti večinoma Rusija, v zadnjih letih pa se zaradi vojne v Ukrajini in sankcij, njen delež zmanjšuje. Prenos plina iz Alžirije direktno ali preko Italije je močno narastel, medtem ko je direkten uvoz plina iz Rusije leta 2023 znašal 0 ktoe.