Kazalec prikazuje pretekle izpuste onesnaževal zraka iz energetskih virov posameznih snovi in skupnih izpustov predhodnikov ozona, snovi, ki povzročajo zakisovanje, ter trdnih delcev.

Predhodnik ozona je snov, ki prispeva k nastajanju prizemnega ozona. Med predhodnike ozona prištevamo: dušikove okside (NO_x), ogljikov monoksid (CO), metan (CH₄) in nemetanske ogljikovodike (NMVOC). Troposferski (prizemni) ozon škodljivo vpliva na zdravje ljudi in ekosistem. Visoke koncentracije prizemnega ozona pri ljudeh vplivajo na dihalni sistem, zlasti pljuča, v ekosistemu pa vplivajo na zmanjšanje pridelka, povzročajo škodo na listih ter znižujejo odpornost na bolezni. Ozon povzroča tudi poškodbe na plastiki in gumi.

Med snovi, ki povzročajo zakisovanje, prištevamo: žveplov dioksid (SO₂), dušikove okside (NO_x) in amoniak (NH₃). Zakisovanje povzroča veliko škodo v ekosistemu, na stavbah ter materialih (korozija). NO_x in NH₃ povzročata tudi prekomerno kopičenje dušika v zemlji in vodnih telesih (evtrofikacija).

Izpuste trdnih delcev delimo na primarne PM₁₀ (s premerom 10 μm ali manj, ki so neposredno izpuščeni v zrak) ter na sekundarne oz. predhodnike PM₁₀ (del izpustov NO_x, SO₂ in NH₃, ki se kot posledica fotokemičnih reakcij preoblikuje v trdne delce s premerom 10 μm ali manj). Vdihavanje trdnih delcev lahko povzroči pogostejše in težje bolezni dihal, kar povečuje možnost prezgodnje smrti. Zlasti so nevarni manjši delci, ki prodrejo globlje v pljuča.

Izpusti vseh onesnaževal zraka iz energetskih virov so se v opazovanem obdobju zmanjšali. Najbolj izpusti SO₂, ki so bili zaradi namestitve razžveplalnih naprav na termoenergetskih objektih in cementarni ter povečanja rabe goriv z nižjo vsebnostjo žvepla leta 2010 za 95 % nižji kot leta 1990, pri čemer je bila več kot polovica zmanjšanja izpustov dosežena pred letom 2000. Leta 2010 so se izpusti zmanjšali za 6 %. K celotnim izpustom SO₂ so energetski viri leta 2010 prispevali 93 %, glavni energetski vir pa je bila oskrba z energijo (proizvodnja električne energije in toplote) s 63 % vseh emisij. Občutno so se zmanjšali tudi izpusti nemetanskih hlapnih ogljikovodikov (NMVOC), ki so bili leta 2010 za 45 % nižji kot v letu 1990. Zmanjšanje je v največji meri posledica čiščenja izpušnih plinov motornih vozil s katalitičnimi pretvorniki in znatnega povečanja deleža dizelskega goriva v skupni porabi pogonskih goriv, pomembno pa je tudi zmanjšanje v industriji zaradi zamenjave goriv. Leta 2010 so se izpusti zmanjšali za 1 %. Delež izpustov iz energetskih virov je leta 2010 znašal 63 %, glavni energetski vir pa je zgorevanje goriv v široki rabi s 35 % vseh emisij zaradi visokih emisij pri zgorevanju lesa v starih neučinkovitih kotlih na les. Najmanj so se med onesnaževali zraka, kjer je raba energije pomemben vir izpustov, zmanjšali izpusti NO_x (za 25 %). Glede na leto 2000 so bili nižji za 10 %. Njihovo zmanjšanje je posledica evropskih standardov za vsebnost snovi v izpušnih plinih, ki jim je zadoščeno z uporabo katalizatorjev, in izvajanja primarnih ukrepov na termoenergetskih objektih. Pomembno so k nižjim skupnim emisijam prispevale tudi nižje emisije v industriji, ki so predvsem posledica gospodarske krize. Po drugi strani so se izpusti minimalno povečali v široki rabi zaradi povečanja standarda in rasti storitvenega sektorja. Leta 2010 je bilo zabeleženo zmanjšanje izpustov za 2 % zaradi zmanjšanja rabe fosilnih goriv v industriji in nižjih emisij na prevožen kilometer v prometu. Celotni izpusti NO_x izvirajo iz energetskih virov, največji vir je z 59 % promet, sledi proizvodnja električne energije s 25 %. 97 % izpustov amoniaka (NH₃) je leta 2010 nastalo v kmetijstvu, preostanek pa v prometu. Izpusti iz prometa so se do leta 2000 povečevali, po njem pa zmanjševali zaradi izboljšav katalitičnih pretvornikov. Od leta 2000 so se zmanjšali za 34 %.

Trdni delci premera manj od 10 μm prav tako sodijo med onesnaževala zraka, vendar so bile njihove evidence vzpostavljene leta 2000, zato tudi ni postavljenega količinskega cilja za njihovo zmanjšanje. Izpusti iz energetskih virov so se po razgibanem trendu do leta 2003, med 2004 in 2006 počasi zmanjševali (povprečna letna stopnja 2,3 %), leta 2007 pa je opazno večje zmanjšanje (7 %). Leta 2008 so se izpusti močno zmanjšali, kar je predvsem posledica ustavitve proizvodnje aluminija v elektrolizi B v Talumu. Leta 2009 so se izpusti povečali v široki rabi, zaradi povečanja rabe lesne biomase, ki je posledica izboljšanja metodologije spremljanja rabe lesne biomase v gospodinjstvih. Povečanje emisije leta 2010 je posledica hladnejše zime. Izpusti iz energetskih virov so leta 2010 predstavljali 85 %, skupni izpusti pa so znašali 19,7 kt. Glede na leto 2000 so bili višji za 1 %.

Izpusti ogljikovega monoksida (CO), ki v celoti izvirajo iz energetskih virov, so bili leta 2010 občutno nižji kot leta 1990 (za 52 %). To je posledica hitrega zniževanja izpustov iz prometa po letu 1996 (zaradi evropskih standardov), ki je daleč največji vir (65 %). Leta 2010 so znašali 160,2 kt.

Skupni izpusti onesnaževal zraka (iz energetskih in ne-energetskih virov) so leta 2010 znašali: SO₂ 9,8 kt, kar je za 17 kt nižje od cilja 2010; NO_x 44,7 kt (izpusti so bili nižji od ciljnih za 0,6 %); NMVOC 34,6 kt (13,5 % manj od cilja za leto 2010) ter NH₃ 17,4 kt (12,9 % manj od cilja). Vsi izpusti so bili torej leta 2010 nižji od cilja.

Škodljiv vpliv onesnaževal zraka na okolje lahko razdelimo na tri skupine: zakisovanje in evtrofikacijo, ki posredno preko škodljivega vpliva na ekosistem vplivata na zdravje ljudi, ter prizemni ozon in prašni delci, ki neposredno vplivata na zdravje ljudi. Prispevek izpustov posameznih onesnaževal zraka k tem vplivom na okolje lahko ocenimo z uporabo utežnih faktorjev.

Izpusti snovi, ki povzročajo zakisovanje, ter predhodnikov ozona so se do leta 2000 zmanjšali za 41 %, oziroma 24 % glede na leto 1990. Zmanjševanje izpustov se je nadaljevalo tudi po letu 2000, in sicer so bili izpusti snovi, ki povzročajo zakisovanje, leta 2010 za 56 % nižji kot leta 2000, predhodnikov ozona pa za 18 %. Izpusti trdnih delcev (primarnih in sekundarnih) so bili 2010 za 1 % višji kot leta 2000.

K skupnim izpustom snovi, ki povzročajo zakisovanje, je leta 2010 največ prispeval amoniak s 44 %, z 42 % deležem je sledil NO_x in s 13 % deležem SO₂. Energetski viri so skupaj prispevali 56 % izpustov. Iz uporabljenih uteži za izračun skupnih izpustov snovi, ki povzročajo zakisovanje, je razvidno, da imajo največjo utež izpusti NH₃, sledita SO₂ in NO_x. Ta podatek pomaga pri razumevanju visokega deleža ne-energetskih sektorjev v skupnih izpustih (44 %). V obdobju 2000-2010 je daleč največ k znižanju izpustov prispevalo znižanje izpustov SO₂. Med energetskimi viri je najpomembnejši vir promet.

K skupnim izpustom predhodnikov ozona je leta 2010 polovico prispeval NO_x. Sledil je NMVOC z 32 %, CO je predstavljal 16 % ter CH₄ 1 %. Energetski viri so skupaj prispevali 87 %. Največjo utež pri izračunu skupnih izpustov ima NO_x, sledi NMVOC, uteži za CO in CH₄ pa sta občutno manjši (za 9 krat oziroma 70 krat). Zato ima gibanje skupnih izpustov zelo podobno obliko kot gibanje izpustov NO_x in NMVOC. Glavni vir je promet.

K izpustom trdnih oz. prašnih delcev prispevajo onesnaževala SO₂, NO_x in NH₃, ki so vir nastanka sekundarnih trdnih delcev, ter PM₁₀. V skupnih izpustih ima tako kot pri predhodnikih ozona daleč največji delež NO_x z 52 %. Sledijo PM₁₀ s 26 %, NH₃ s 15 % in SO₂ s 7 %. Tudi tu največ izpustov nastane v prometu. Energetski viri so leta 2010 predstavljali 81 %. Znižanje izpustov je v največji meri posledica znižanja izpustov SO₂.

Skupna točka vseh skupin izpustov, glede na vplive na okolje, je NO_x. V izpustih predhodnikov ozona in trdnih delcev ima daleč največji delež (50 % oz. 52 %), pri snoveh, ki povzročajo zakisovanje, pa za vodečim NH₃ minimalno zaostaja (za 2 odstotne točke). Iz tega lahko sklepamo, da z zmanjševanjem izpustov NO_x zelo učinkovito zmanjšujemo vse tu obravnavane škodljive vplive na okolje. Zato je zmanjševanje teh izpustov v opazovanem obdobju zelo pozitivno.

Za nadaljnje izboljšanje kakovosti zraka bo potrebno zlasti na področju prometa začeti izvajati ukrepe, ki so navedeni tako v Operativnem programu doseganja nacionalnih zgornjih mej emisij onesnaževal zunanjega zraka kot tudi v Operativnem programu zmanjševanja emisij toplogrednih plinov do leta 2012 (OP-TGP). Analiza izvajanja OP-TGP je namreč pokazala, da je izvajanje ukrepov najbolj pomanjkljivo ravno v prometu. Pereči so tudi visoki izpusti NMVOC in prašnih delcev pri zgorevanju lesa v neučinkovitih kotlih na lesno biomaso v široki rabi. Sodobni učinkoviti kotli na les imajo občutno nižje izpuste, vendar so tudi mnogo dražji. Njihovo uporabo spodbuja država preko subvencij in ugodnih kreditov Eko sklada, za nove kotle pa veljajo tudi zelo stroge mejne emisijske koncentracije iz Uredbe o emisiji snovi v zrak iz malih in srednjih kurilnih naprav (Ur.l. RS, št. 23/2011). Pomemben vpliv na izpuste onesnaževal ima evropska zakonodaja: Direktiva o industrijskih emisijah (2010/75/EU), EURO standardi za vozila, Direktiva o omejevanju emisij hlapnih organskih spojin zaradi uporabe organskih topil v nekaterih barvah in lakih in proizvodih za ličenje vozil (2004/42/ES) ter vsi ukrepi cilj katerih je povečanje učinkovitosti rabe energije ter spodbujanje rabe obnovljivih virov energije.