Kazalnik zmanjšanje izpustov CO₂ in rabe energije z ukrepi v javnem sektorju prikazuje kumulativno (večletno) zmanjšanje izpustov CO₂ v javnem sektorju, ki je posledica zmanjšanja rabe končne energije zaradi izvajanja ukrepov URE in rabe OVE v okviru programov, ki omogočajo pridobitev nepovratnih sredstev v ta namen (Eko sklad, programi evropske kohezijske politike itd.), in v okviru sheme obveznega doseganja prihrankov končne energije za zavezance. Večji kumulativni prihranek končne energije in zmanjšanje izpustov CO₂ omogočata hitrejše približevanje zastavljenim ciljem na področjih energetske učinkovitosti in zmanjševanja izpustov CO₂ ter hitrejši prehod v nizkoogljično družbo.

Nepovratna sredstva za zmanjševanje rabe energije v javnem sektorju so na razpolago od leta 2010 naprej, pri čemer so bili prvi projekti končani leta 2012. Število programov, v okviru katerih se v javnem sektorju izvajajo ukrepi URE in rabe OVE, se po letih spreminja.

Leta 2024 je bilo končanih še nekaj naložb energetske prenove stavb javnega sektorja iz sredstev Kohezijskega sklada, in sicer stavb širšega in ožjega javnega sektorja. V okviru Načrta za okrevanje in odpornost (NOO) so potekali projekti nadgradnje tehničnih stavbnih sistemov in energetske prenove stavb izjemnega upravnega ali družbenega pomena, v okviru programa React-EU pa projekti energetske prenove zdravstvenih objektov. Javnemu sektorju so bile namenjene tudi nepovratne finančne spodbude Eko sklada. Pridobiti jih je bilo mogoče za nove naložbe izrabe OVE in večje energijske učinkovitosti stavb v lasti javnega sektorja ter nove naložbe v gradnjo skoraj ničenergijskih stavb splošnega družbenega pomena. Ukrepi URE in rabe OVE v javnem sektorju so se izvajali tudi v okviru sheme obveznega doseganja prihrankov končne energije za zavezance.

Z izvajanjem teh ukrepov je bilo leta 2024 doseženo zmanjšanje rabe energije za 31,7 GWh[1], izpustov CO₂ pa za 8,6 kt[2]. V primerjavi z letom prej se je prihranek energije zmanjšal za 27 %, zmanjšanje izpustov CO₂ pa se je povečalo za 1 %. Doseženi učinki so predstavljali dobri dve tretjini tistih iz leta 2013, ko so bili učinki projektov, doseženi s projekti v okviru prejšnje finančne perspektive, največji. Kumulativno je bilo do konca leta 2024 doseženo zmanjšanje rabe energije za 358 GWh, zmanjšanje izpustov CO₂ pa za 87 kt CO₂. Ciljna vrednost za leto 2020 je bila na področju zmanjševanja rabe energije dosežena in presežena šele leta 2023 (+ 5 %), na področju zmanjševanja izpustov CO₂ pa leto prej (+ 9 %).

V obdobju 2021–2024 je bilo doseženo zmanjšanje rabe energije za 128 GWh, kar je predstavljalo 36 % kumulativne vrednosti za celotno opazovano obdobje, pri čemer je bilo v obdobju 2021–2024 letno povprečje doseženih prihrankov z 32,1 GWh za 16 % višje od letnega povprečja celotnega obdobja. Zmanjšanje izpustov CO₂ je v obdobju 2021–2024 znašalo 30,3 kt CO₂ ali 35 % kumulativne vrednosti za celotno opazovano obdobje. Letno povprečje doseženega zmanjšanja izpustov je bilo v obdobju 2021–2024 s 7,6 kt CO₂ za 13 % višje od letnega povprečja celotnega obdobja.

Največji prihranek energije v opazovanem obdobju 2012–2024 je bil s 47 GWh dosežen leta 2013, nato pa v letih 2019 in 2023 (obakrat po 43 GWh). Največ prihranka energije je bilo doseženega s projekti, podprtimi v okviru programov kohezijske politike, 207 GWh ali 58 % vsega, od tega malenkost več, 109 GWh, v okviru prve finančne perspektive (OP ROPI). V okviru sheme obveznega doseganja prihrankov končne energije za zavezance je bilo doseženih 104 GWh prihranka (29 %), z nepovratnimi sredstvi Eko sklada pa 47 GWh (13 %). V letih 2016 in 2017 zaradi počasnega prehoda iz ene v drugo finančno perspektivo skoraj ni bilo vlaganj, kar je glavni vzrok, da cilji leta 2020 niso bili doseženi. Prehod iz ene v drugo finančno perspektivo se bo predvidoma poznal tudi leta 2025. Glede na prejšnja leta je bilo leta 2024 zmanjšanje prihrankov, doseženo v okviru sheme obveznega doseganja prihrankov končne energije za zavezance, bistveno nižje – glede na leto prej kar 20-krat. Omenjeno zmanjšanje je predvsem posledica tega, da so zavezanci svoje obveznosti v letu 2024 v veliki meri pokrili z neizkoriščenimi presežki prihrankov iz preteklih let.

Do konca leta 2024 se je v okviru naložb energetske prenove stavb javnega sektorja iz sredstev Kohezijskega sklada zaključilo 134 projektov, ki so prispevali k zmanjšanju rabe energije za 80 GWh, izpustov CO₂ pa za 21 kt. Doseženo zmanjšanje rabe energije predstavlja dobre tri četrtine (77 %) ciljne vrednosti, zastavljene v OP EKP. Skupaj s projekti iz programa React-EU in projekti energetske prenove javnih stavb v okviru NOO je bilo doseženo zmanjšanje rabe energije za 97 GWh, s čimer je bilo doseženih 93 % zastavljene ciljne vrednosti.

[1]     Podatki za shemo obveznega doseganja prihrankov končne energije za zavezance so preliminarni.

[2]     Za projekte, ki so nepovratna sredstva prejeli v okviru programov kohezijske politike, ni na voljo ločenih podatkov o prihranku toplote in prihranku električne energije ter pripadajočem zmanjšanju izpustov CO₂, zato so v izračun vključeni skupni podatki. Obenem so za program React-EU in projekte nadgradnje tehničnih stavbnih sistemov v okviru NOO na voljo samo podatki o prihranku primarne energije in s tem povezanem zmanjšanju izpustov TGP. Izračunana vrednost obeh kazalnikov je tako lahko nekoliko precenjena.