Kazalec prikazuje površine zemljišč, vključene v ekološko kmetovanje in njihov delež glede na skupno površino kmetijskih zemljišč v uporabi. Zajete so vse površine, vključene v kontrolo ekološke pridelave, torej tiste, na katerih se ekološko kmetovanje že izvaja, in tiste, ki se preusmerjajo v ekološko pridelavo. Kazalec ne zagotavlja neposredne informacije o okoljski učinkovitosti ukrepa, kaže pa na stanje in odziv kmetijskih gospodarstev na kmetijsko politiko in spremenjene družbene vzorce, ki podpirajo tovrstno pridelavo.

Kazalec prikazuje obseg kmetijskih površin (v ha) in število kmetijskih gospodarstev v ekološkem kmetovanju, njihov delež glede na skupno površino kmetijskih zemljišč v uporabi, strukturo ekološkega kmetovanja po vrstah rabe, delež površin z ekološkim kmetovanjem po občinah v Sloveniji, višino podpor za ekološko kmetovanje in primerjavo obsega ekološkega kmetovanja Slovenije z drugimi državami članicami Evropske unije.

Ekološko kmetovanje je celosten sistem upravljanja kmetij in pridelave hrane, ki združuje najboljše okoljske in podnebne prakse, visoko biotsko raznovrstnost, zaščito naravnih virov, uporabo visokih standardov na področju dobrega počutja živali in proizvodnih standardov v skladu z vedno večjim povpraševanjem potrošnikov po izdelkih, pridobljenih z naravnimi snovmi in postopki (Uredba EU 2018/848). Na površinah, ki so namenjene ekološki pridelavi, ni dovoljena uporaba sintetičnih sredstev za varstvo rastlin in lahko topnih mineralnih gnojil, regulatorjev rasti in hormonov, gensko spremenjenih organizmov ipd. Ekološko kmetovanje je urejeno z uredbo o ekološki pridelavi in predelavi kmetijskih proizvodov in živil (Ur. l. RS, št. 105/22).

Finančne spodbude za ekološko kmetovanje se v Sloveniji izvajajo v okviru Strateškega načrta skupne kmetijske politike. Ekološko kmetovanje v Sloveniji se je začelo širiti konec 1990-ih, prve podpore za tovrstno pridelavo pa so kmetovalci lahko uveljavljali v letu 1999. Leta 2001 je bila podpora ekološkemu kmetovanju vključena v slovenski kmetijsko okoljski program, ki je po vstopu v EU postal del Programa razvoja podeželja Republike Slovenije. Od leta 2023 so kmetje do plačil upravičeni preko Strateškega načrta skupne kmetijske politike. Ugodne tržne razmere (povečano povpraševanje po hrani ekološkega izvora) in spodbudno institucionalno okolje (finančne spodbude, ukrepi zaščite okolja, ozaveščanje in svetovanje) sta prispevala k povečani rasti deleža kmetij in kmetijskih zemljišč, vključenih v ekološko kmetovanje.

V letu 1999 je bilo v kontrolo ekološkega kmetovanja vključenih 2.400 ha oziroma 0,5 % vseh kmetijskih zemljišč v uporabi. Do leta 2023 se je ekološko kmetijstvo razširilo na 54.602 ha ali na 11,4 % vseh kmetijskih zemljišč v uporabi oziroma na 5,7 % vseh KMG (3.864 KMG). Površine zemljišč z ekološkim kmetovanjem se povečujejo predvsem zaradi večjega vključevanja trajnih travnikov in pašnikov, vzporedno pa se povečuje tudi ekološko kmetovanje na njivah in vrtovih ter v trajnih nasadih. Delež trajnih travnikov in pašnikov se v strukturi kmetijskih zemljišč z ekološkim kmetovanjem iz leta v leto zmanjšuje (leta 2001: 92 %, leta 2010: 85 %, leta 2015: 82 %, leta 2020: 80 % in leta 2023: 78 %), še vedno pa travniki in pašniki predstavljajo prevladujočo obliko ekološke rabe zemljišč (v strukturi za leto 2023 s 15 % sledijo njive in vrtovi ter trajni nasadi s 7 %). To potrjuje tudi prostorska razporeditev ekološkega kmetovanja. Največ površin z ekološkim kmetovanjem glede na skupna kmetijska zemljišča v uporabi se tako nahaja na območjih, kjer prevladuje ekstenzivno travinje (kraška območja Primorske, Notranjske in Kočevskega, gorsko-višinska območja Koroške), najmanj pa v nižinskih območjih, kjer naravne razmere omogočajo intenzivno kmetovanje in pestrejšo izbiro proizvodnih usmeritev (severovzhodna Slovenija, Novomeška kotlina in Posavje, severni del Ljubljanske kotline). Posledično med ekološkimi pridelki količinsko prevladuje seno s trajnih travnikov (2023: 147 tisoč ton) (SURS, 2024).

V ekološko kmetijstvo je vključen vsak tretji oljčnik (27 % vseh oljčnikov), vsak peti sadovnjak (20 % vseh sadovnjakov) ter 16 % vseh trajnih travnikov. Pri njivah in vrtovih ter vinogradih je ekološko kmetijstvo manj razširjeno. Podpore za ekološko kmetovanje, ki so najvišje pri vrtninah, vinogradih, oljčnikih, intenzivnih sadovnjakih in poljščinah, spodbujajo povečanje obsega kmetijskih zemljišč, namenjenih rastlinski pridelavi za trg.

Cilj Programa razvoja podeželja 2014–2020, da bo do konca leta 2023 v ekološko kmetovanje vključenih 55.000 ha kmetijskih zemljišč v uporabi, je bil 99-odstotno dosežen (v letu 2023 je bilo v ekološko kmetovanje vključenih 54.602 ha kmetijskih zemljišč).

Tako kot za slovensko kmetijstvo, je tudi v ostalih državah članicah Evropske unije opazen trend povečane preusmeritve kmetijske proizvodnje v ekološko kmetovanje. V letu 2022 se je ekološko kmetijstvo v EU izvajalo (ali pa so bile površine v preusmeritvi) na 16,9 milijona ha oziroma na 11 % skupnih kmetijskih zemljišč v uporabi (leta 2005: 4 %, leta 2010: 5 %, leta 2015: 6 % in leta 2019: 8 %). V posameznih državah članicah imajo najvišje deleže ekološkega kmetijstva v Avstriji (27 %), Estoniji (23 %) in na Švedskem (20 %). Po deležu kmetijskih zemljišč z ekološkim kmetijstvom se Slovenija uvršča v zgornjo tretjino držav EU (v letu 2022 na 12. mestu). Na skupni ravni EU pa največje deleže ekološkega kmetovanja po podatkih iz leta 2022 zavzemajo Francija (17 %), Španija (16 %), Italija (14 %) in Nemčija (10 %), ki skupaj obdelujejo skoraj 60 % vseh zemljišč v ekološkem kmetovanju v EU. V strukturi kmetijskih zemljišč z ekološkim kmetovanjem v EU se ekološko kmetijstvo izvaja na 46 % njiv, 43 % travnikov in pašnikov ter na 11 % trajnih nasadov (podatki za leto 2019). Povprečna velikost kmetije, ki je v letu 2020 na ravni EU znašala 40 ha, v Sloveniji znaša 14 ha in se s tem uvršča v spodnjo tretjino držav EU (na 24. mesto).