Kazalec prikazuje rabo končne energije, ki je definirana kot vsota rabe energije v sektorjih končne rabe – predelovalnih dejavnostih in gradbeništvu, prometu ter široki rabi, ki vključuje gospodinjstva, storitve ter kmetijstvo. Raba končne energije je izražena v energijskih enotah (ktoe). Za pretvorbo iz masnih enot se uporabljajo kurilne vrednosti posameznih goriv. Kazalec je lahko prikazan v relativnih (delež posameznih sektorjev v skupni rabi končne energije) ali absolutnih enotah. Za prikaz v absolutnih enotah se uporablja tisoč ton ekvivalenta nafte (ktoe).

Analiza gibanja rabe končne energije po sektorjih omogoča oceno napredka na področju politike učinkovite rabe energije in zmanjšanja rabe energije. Raba končne energije fosilnega izvora neposredno vpliva na izpuste onesnaževal zraka in toplogrednih plinov. Zmanjševanje rabe končne energije je pomembno, tako z vidika zagotavljanja zanesljivosti oskrbe z energijo in konkurenčnosti gospodarstva, kakor tudi z vidika zmanjševanja vpliva na okolje preko zniževanja izpustov onesnaževal zunanjega zraka, toplogrednih plinov in drugih obremenitev okolja.

Raba končne energije je leta 2010 znašala 4.954 ktoe, kar je 3,0 % več kot leto prej. Povečanje je posledica gospodarskega okrevanja ter hladnejše zime. V obdobju od 1992 do leta 2010 se je povečala za 51,1 %, pri čemer se je večina rasti zgodila do leta 1997. Leta 1998 se je raba znižala, predvsem zaradi padca prodaje motornih goriv tujcem. V obdobju 1999-2006 se je raba končne energije povečevala. Povprečna letna rast je znašala 1,8 %. Leta 2007 je sledilo zmanjšanje rabe za 1,2 % zaradi zmanjšanja rabe v sektorjih predelovalne dejavnosti in široka raba. V letu 2008 se je v široki rabi znatno povečala glede na leto prej, kar je ob intenzivni rasti prometnega sektorja vplivalo na najvišjo letno rast rabe končne energije po letu 1994, v višini 7,9 %. Tega leta je bila s 5.267 ktoe dosežena tudi najvišja raba končne energije v opazovanem obdobju. Gospodarska kriza je v naslednjem letu vplivala na njeno zmanjšanje za 8,7 %. V letu 2009 je bila izboljšana metodologija zbiranja podatkov o rabi lesne biomase v gospodinjstvih, zaradi česar se je raba le-te močno povečala. V obdobju 2000-2010 je povprečna letna rast znašala 1,1 %, kar je manj od pričakovane rasti v Resoluciji o nacionalnem energetskem programu. Povprečna letna rast od 2000 do predkriznega leta 2008 je znašala 2,2 %.

V obdobju 1992-2010 se je najbolj povečala raba končne energije v sektorju promet. Leta 2010 je bilo porabljeno 110 % (za 0,97 toe) več energije kot leta 1992. Leta 1997 je bil dosežen prvi vrh rabe zaradi vpliva bencinskega turizma. Po ukrepih sosednjih držav je raba do leta 1999 upadala. V obdobju 2000-2008 je bila zabeležena 6,4 % povprečna letna rast. Zlasti intenzivno je raba rasla v letih 2007 (z 12,8 %) in 2008 (s 17,3 %). Rast leta 2007 se je izenačila z najvišjo rastjo v obdobju 1994-2008, rast leta 2008 pa je bila rekordna. Leta 2009 se je raba zmanjšala za 13,4 %, leta 2010 pa za 0,1 %. Visoka rast rabe končne energije v prometu do leta 2008 je posledica naraščanja stopnje motorizacije prebivalstva, povečanja števila prevoženih kilometrov na osebno vozilo, po vstopu v EU pa je glavni povzročitelj večje rabe tekočih goriv izrazit porast tranzitnega prometa (Božičnik, 2006) v kombinaciji z nižjimi cenami pogonskih goriv glede na sosednje države. Zmanjšanje rabe energije v 2009 je v največji meri posledica gospodarske krize, pomemben pa je tudi vpliv cen pogonskih goriv, saj je bilo dizelsko gorivo v Sloveniji dražje kot v sosednjih državah. Enaka cenovna razmerja so bila prisotna tudi leta 2010. Leta 2007 je s 37 % rabe končne energije sektor promet postal najpomembnejši, leta 2008 pa se je z dobrimi 40 % na tem mestu še utrdil. Sektor z največjim deležem v rabi končne energije je bil tudi leta 2010 z deležem 38 %. Leta 1992 je bil promet tretji sektor po deležu, leta 2000 pa drugi (Slika EN10-1).

V sektorju Ostala raba (storitveni sektor in kmetijstvo) je bila raba končne energije leta 2010 glede na leto 1992 višja za 135 %. Največje povečanje se je zgodilo leta 1996, ko se je raba povečala za 150 %, zaradi metodoloških sprememb. Od vključno leta 2000 naprej se je raba v tem sektorju večkrat močno spremenila (2000 -18 %, 2001 +31%, 2003 -32 %, 2005 -12 %, 2007 -14 % ter 2008 +32 %). To je posledica načina določanja rabe energije v tem sektorju, ki je izračunana kot razlika med skupno rabo končne energije in rabo končne energije v sektorjih predelovalne dejavnosti in gradbeništvo, promet ter gospodinjstva. Leta 2010 se je raba končne energije povečala za 5 %, kar je posledica hladnejše zime ter vključitve rabe geotermalne energije v bilanco. Delež v skupni rabi končne energije je leta 2010 znašal 11 %.

Raba energije v predelovalnih dejavnostih in gradbeništvu se je po večletni rasti v letu 2007 prvič po letu 2002 zmanjšala, in sicer za dobrih 5 %. Zmanjševanje se nadaljevalo v letih 2008 in 2009 z letno stopnjo slabih 8 % oz. 18 %. Zmanjšanje v letu 2007 je posledica znižanja intenzivnosti rabe energije, zlasti zaradi ukinitve nekaterih energetsko intenzivnih proizvodnih procesov zaradi okoljskih zahtev, medtem ko se je dodana vrednosti povečala. Zmanjšanje v letih 2008 in zlasti 2009 pa je bilo posledica gospodarske krize. Leta 2010 se je zaradi gospodarskega okrevanja raba povečala za 4,7 %. Glede na leto 1992 je bila raba leta 2010 višja za 12 %. Predelovalne dejavnosti in gradbeništvo so imele leta 2010 s 26 % enak delež kot gospodinjstva, kar je, za 25 % leta 2009, drugi najnižji delež v opazovanem obdobju.

Raba končne energije v gospodinjstvih se je po naraščanju od leta 1998 v letih 2004-2007 zmanjševala. V zadnji treh letih se zopet povečuje. Leta 2010 je znašala 1276 ktoe, kar je največ v opazovanem obdobju. Glede na leto prej se je povečala za dobrih 5 %. Povprečna letna rast zadnjih treh let je 7 %. Glede na leto 1992 je bila raba leta 2010 višja za 25 %, glede na 2000 pa za 13 %. Povečanje rabe energije v letu 2008 je posledica zamika nakupa tekočih goriv iz leta 2007 v leto 2008, zaradi naraščajočih cen ter tudi hladnejšega leta 2008, v letu 2009 znatnega povečanja rabe lesne biomase zaradi metodološkega izboljšanja statistike rabe lesne biomase v gospodinjstvih ter vključitve rabe sončne energije s sprejemniki in geotermalne energije s toplotnimi črpalkami, v letu 2010 pa bolj hladne zime glede na predhodno leto.

V prihodnje bo treba z izvajanjem ukrepov Akcijskega načrta za energetsko učinkovitost doseči ohranitev rabe končne energije na nivoju leta 2010, saj bo sicer doseganje ciljnega deleža OVE leta 2020 nemogoče oz. le to oteženo. Veliko potenciala za zmanjšanje je zlasti v javnem sektorju in pri zgradbah.

Raba končne energije na prebivalca je daleč najvišja v Luksemburgu, zaradi vpliva bencinskega turizma. Najnižja je v Romuniji, kar je glede na nižji življenjski standard pričakovano. Velike razlike med državami so posledica številnih faktorjev, med drugim razlik v življenjskem standardu, učinkovitosti rabe energije ter strukturi rabe končne energije, podnebnih razmer, strukture gospodarstva, idr. Če je npr. v državi višji delež industrije, to prispeva k višji rabi končne energije na prebivalca. Slovenija je imela v primerjavi z EU-15 leta 2010 podoben delež predelovalnih dejavnosti in gospodinjstev v končni rabi energije, medtem ko je bil delež prometa višji, delež ostale rabe pa nižji.

Na rabo končne energije vpliva širok nabor politik, združenih pod skupnim imenom ukrepi za spodbujanje učinkovite rabe energije. V Sloveniji so ti ukrepi združeni v Resoluciji o nacionalnem energetskem programu ter zaradi vpliva na izpuste toplogrednih plinov tudi v Operativnem programu zmanjševanja emisij toplogrednih plinov do leta 2012 (OPTGP-01). V letu 2008 (31. januarja) je bil v okviru izvajanja direktive o učinkovitosti rabe končne energije in energetskih storitvah (2006/32/ES) sprejet prvi od treh akcijskih načrtov energetske učinkovitosti za obdobje do leta 2016, leta 2011 pa je bil v javni obravnavi drugi akcijski načrt. Na podlagi analize izvajanja prvega načrta so bili predlagani dodatni ukrepi za dosego 9 % prihranka energije. Načrt vsebuje paket ukrepov, s katerimi bo dosežena bolj učinkovita raba energije v vseh sektorjih končne rabe, s poudarkom na javnem sektorju, ki mora biti za zgled. Ciljni prihranek zaradi izvajanja ukrepov v obdobju 2008-2016 znaša 4.273 GWh. Akcijski načrt za energetsko učinkovitost (COM 2006(545)) EU in Podnebno energetski paket zastavljata cilj 20-odstotni prihranek energije glede na predvideno rabo leta 2020. V EU je trenutno v postopku sprejemanja direktiva o energetski učinkovitosti, ki bo nadomestila direktivo o učinkovitosti rabe končne energije in energetskih storitvah (2006/32/ES) ter direktivo o soproizvodnji (2004/8/ES). Glavni namen direktive je pomembno prispevati k doseganju 20 odstotnega prihranka energije do leta 2020 (ECEEE, 2012).

Poleg ukrepov za spodbujanje učinkovite rabe energije v ožjem smislu na rabo končne energije zelo vplivajo tudi ukrepi trajnostne prometne politike in splošnih razvojnih politik, zlasti davčne politike, trajnostne proizvodnje in potrošnje ter energetsko učinkovitega prostorskega načrtovanja.