Kazalec prikazuje gibanje izpustov plinov, ki povzročajo zakisovanje in evtrofikacijo. Med zakisovalne pline prištevamo dušikove okside (NO_x) in žveplov dioksid (SO₂), medtem ko amoniak (NH₃) prispeva k evtrofikaciji. Izpusti so izračunani po metodologiji za izdelavo državnih evidenc izpustov, ki temelji na metodologiji CORINAIR (CORe INventory of AIR emissions). Prispevek posamezne snovi k zakisovanju okolja je odvisen od potenciala zakisovanja. Le-ta je ocenjen s kislinskim ekvivalentom (»Acid equivalent«). Vrednosti posameznih plinov so zato pomnožene z utežnim faktorjem zakisovanja, ki za NO_x znaša 0,02174 (1/46 acid eq/g), za SO₂ 0,03125 (2/64 acid eq/g) in za NH₃ 0,05882 (1/17 acid eq/g). Kazalec prikazuje gibanje izpustov plinov v obdobju 1990–2007. Vrednosti posameznih plinov so izražene v indeksih po letih, pri čemer se kot izhodiščno leto za preračun upošteva leto 1990 (1990 = 100). Poleg gibanja izpustov dušikovih oksidov, žveplovega dioksida in amoniaka kazalec prikazuje tudi strukturo izpustov posameznega plina glede na vir onesnaževanja (promet, industrija, energetika, kurišča idr.). Pri tem so posamezni izpusti plinov podani v tonah ekvivalenta zakisovanja.

Izpusti plinov, ki povzročajo zakisovanje, škodujejo zdravju ljudi ter povzročajo škodo na ekosistemih in zgradbah, predvsem zaradi pospeševanja korozije. Najmočnejši zakisovalni učinek imata žveplov dioksid (SO₂) in dušikovi oksidi (NO_x). Amoniak (NH₃) prispeva k učinku evtrofikacije, ki označuje prekomerno kopičenje hranilnih snovi v vodah, npr. v jezerih. SO₂ in NO_x poleg zakisovanja povzročata tudi izpuste prašnih delcev, ki vplivajo na večjo pogostost bolezni dihal. NO_x prispeva k nastanku prizemnega ozona, ki nastaja s kemično reakcijo ob povečanem sončnem sevanju, predvsem v poletnih mesecih.

Izpusti plinov, ki povzročajo zakisovanje so se v letu 2007 v Sloveniji zmanjšali za 73 odstotkov glede na leto 1990, predvsem zaradi zmanjšanja izpustov žveplovega dioksida. Le-ti so se v obravnavanem obdobju občutno zmanjšali – za 93 odstotkov. Zmanjšanje gre pripisati predvsem začetku obratovanja razžvepljevalne naprave na bloku 4 Termoelektrarne Šoštanj ter uvajanju zemeljskega plina in tekočih goriv z nižjo vsebnostjo žvepla. Kljub temu ostaja v letu 2007 največji onesnaževalec z žveplovim dioksidom energetski sektor, ki je k skupnim izpustom žveplovega dioksida prispeval 59 odstotkov.

17-odstotno zmanjšanje dušikovih oksidov v letu 2007 glede na leto 1990 lahko pripišemo povečanju deleža vozil z vgrajenim katalizatorjem. Glavni vir izpustov dušikovih oksidov ostaja cestni promet, ki je v letu 2007 prispeval kar 42 odstotkov.

Vir izpustov amoniaka je predvsem kmetijstvo, od leta 2000 naprej pa tudi promet z motornimi vozili, zlasti osebna vozila s katalizatorjem. Skupni izpusti amoniaka so se v obdobju 1990–2007 zmanjšali za 59 odstotkov, predvsem zaradi zmanjšanja števila glav živine. Za doseganje zastavljenih ciljev so predvideni nadaljnji ukrepi na področju izboljšanja energetske učinkovitosti, zamenjave trdnih fosilnih goriv z zemeljskim plinom in obnovljivimi viri energije, uvajanje strožjih emisijskih standardov za motorna vozila, znižanje vsebnosti topil v barvah, čistilih in drugih izdelkih, dosledno izvajanje okoljske zakonodaje, predvsem na področju celovitega preprečevanja in nadzora nad industrijskim onesnaževanjem (uporaba najboljših razpoložljivih tehnologij) ter spodbujanje dobre kmetijske prakse.