Podzemna voda je v Sloveniji najpomembnejši vir pitne vode, s katerim se oskrbuje več kot 95 % prebivalcev. Približno tretjina podzemne vode, ki se črpa za pitno vodo, je dovolj dobre kakovosti, da se lahko do potrošnikov dovaja v naravnem stanju brez vsakršne obdelave. Naravna podzemna voda brez onesnaževal je za zdravje najbolj primerna. Kakovost podzemne vode je torej pomembna tako iz okoljskega kot tudi zdravstvenega vidika.

Kazalec »VD11 Kakovost podzemnih voda« podaja oceno kemijskega stanja podzemne vode v Sloveniji. Za vodno telo podzemne vode se letno ali za krajše časovno obdobje določa kemijsko stanje, za daljše časovno obdobje pa trende rasti ali zniževanja vsebnosti kemijskih parametrov.

Vodonosnik je geološka plast, ki ima sposobnost akumuliranja in prevajanja pomembnejših količin podzemne vode. V Sloveniji prevladujeta dva tipa vodonosnikov in sicer vodonosniki z medzrnsko poroznostjo v ravninskih delih rečnih dolin ter vodonosniki s kraško in razpoklinsko poroznostjo. Če isto vodno telo podzemne vode (VTPodV) združuje vodonosnike tako z medzrnsko kot tudi kraško in razpoklinsko poroznostjo, ga opredelimo kot VTPodV z vodonosniki kombiniranega tipa poroznosti. Vodno telo podzemne vode je podzemna voda v enem ali več sosednjih vodonosnikih. V Sloveniji je s pravilnikom določenih 21 vodnih teles podzemne vode (Pravilnik o določitvi vodnih teles podzemnih voda, Uradni list RS 63/2005).

Kemijsko stanje vodnega telesa podzemne vode se določa skladno z direktivama ES (Vodna direktiva, 2000/60/ES, Direktiva za podzemno vodo, 2006/118/ES), slovenskimi zakonskimi predpisi (Uredba o stanju podzemne vode, Uradni list RS št. 25/2009)in Metodologijo za ugotavljanje stanja vodnih teles podzemne vode (www.mop.gov.si ) . Vsi podatki, pridobljeni v okviru državnega monitoringa kakovosti podzemne vode, se obdelajo s statističnimi metodami. Dodatno se ugotavlja vpliv prekomerno obremenjene podzemne vode na stanje površinske vode, soodvisne kopenske in vodne ekosisteme ter na stopnjo obdelave pitne vode. Oceni se tudi morebitne vdore slane vode.

Kemijsko stanje vodnega telesa podzemne vode je dobro, če so povprečne vrednosti parametrov nižje ali enake standardom oziroma vrednostim praga. V nasprotnem primeru se ugotavlja obseg onesnaženja podzemne vode. Kemijsko stanje je kljub preseženim vrednostim enega ali več parametrov dobro, če obseg onesnaženja ne presega 30% vodnega telesa podzemne vode in če ne poslabša stanja soodvisnih površinskih voda ter kopenskih in vodnih ekosistemov. Onesnaženje tudi ne sme povečati stopnje obdelave pitne vode. V nasprotnem primeru je kemijsko stanje vodnega telesa podzemne vode slabo.

Oceni kemijskega stanja se pripiše raven zaupanja, ki pokaže, kakšna je zanesljivost ocene. Visoka raven zaupanja pomeni, da je ocena stanja zanesljiva. Srednja in nizka raven zaupanja pa pomenita, da bodo potrebne dodatne meritve, s katerimi bo ocena stanja dokončno potrjena.

Onesnaženost podzemne vode je odvisna tako od obremenjevanja podzemne vode zaradi človekovih dejavnosti kot tudi od naravnih danosti vodonosnikov, pogosto imenovane ranljivost. Parametri, ki v Sloveniji povzročajo slabo kemijsko stanje podzemne vode, so predvsem nitrati in pesticidi ter njihovi razgradnji produkti, na nekaterih merilnih mestih pa tudi klorirana organska topila.

V preglednici VD11-3 so navedena vodna telesa podzemne vode (VTPodV), tip poroznosti vodonosnikov, kemijsko stanje za leta 2006, 2007 in 2008, skupna ocena kemijskega stanja za obdobje 2006-2008 ter raven zaupanja ocene kemijskega stanja.

V ravninskih delih rečnih dolin prevladujejo vodonosniki z medzrnsko poroznostjo, pogosto imenovani aluvialni vodonosniki. Obremenitve teh vodonosnikov so zaradi intenzivnih človekovih dejavnosti, kot so kmetijstvo, industrija, promet, gosta poseljenost in odlagališča odpadkov, največje. To se odraža tudi na kakovosti podzemne vode, ki je na mnogih merilnih mestih čezmerno obremenjena z nitrati, raznimi pesticidi (atrazin, metolaklor, terbutilazin, prometrin, bentazon, dimetenamid, kloridazon, izoproturon, metalaksil) in lahkohlapnimi halogeniranimi alifatskimi ogljikovodiki (tetrakloroeten, trikloroeten in dikloroeten).

V alpskih predelih in na Krasu prevladujejo vodonosniki s kraško in razpoklinsko poroznostjo. Ti vodonosniki, predvsem kraški, so zelo ranljivi, vendar so v Sloveniji pretežno naravno zaščiteni. Večina vodonosnikov s kraško in razpoklinsko poroznostjo je v hribovitih, manj poseljenih območjih, ki so poraščena z gozdovi.

Osem VTPodV sestavljajo tako vodonosniki s kraško in razpoklinsko poroznostjo kot tudi aluvialni vodonosniki, torej je tip poroznosti kombiniran.

Slabo kemijsko stanje je določeno za nekatera VTPodV, ki jih sestavljajo vodonosniki z medzrnsko poroznostjo, in sicer Savinjska, Dravska in Murska kotlina. Raven zaupanja ocene kemijskega stanja je visoka. Slabo kemijsko stanje s srednjo ravnijo zaupanja je za obdobje 2007 – 2008 ocenjeno za Vzhodne Slovenske gorice s kombiniranim tipom poroznosti. Kemijsko stanje podzemne vode v VTPodV s pretežno kraškimi in razpoklinskimi vodonosniki je bilo v obdobju 2006 – 2008 dobro.

Kemijsko stanje je prikazano na karti Slovenije (slika VD11-1), kjer so nakazani tudi trendi rasti ali zniževanja vsebnosti parametrov na posameznih mestih. Nitrati, atrazin in njegov razgradni produkt desetil-atrazin imajo na označenih merilnih mestih statistično značilen trend zniževanja, v Iškem vršaju (VTPodV 1001) pa se vsebnosti tako nitratov kot desetil-atrazina zvišujejo. V Lancovi vasi in v črpališču pitne vode Šikole (VTPodV 3012) ter v Črncih (VTPodV 4016) imajo nitrati trend zviševanja, atrazin in desetil-atrazin pa trend zniževanja.