Sistematične raziskave onesnaženosti tal kažejo, da tla v Sloveniji niso močno onesnažena, razen nekaterih izjem. V 42 % površinskih vzorcev tal, ki so bili odvzeti v obdobju od leta 1999 do leta 2019, preseganj mejnih vrednosti nevarnih snovi ni bilo zaznanih. V 56 % vzorcev so bile presežene mejne vrednosti anorganskih onesnaževal in v 5 % mejne vrednosti organskih onesnaževal. Z anorganskimi onesnaževali so bila najbolj onesnažena območja Jesenic, Idrije, Celjske kotline in Zgornje Mežiške doline.

Sredi leta 2021 je bila vodna pravica za posebno rabo voda podeljena v skoraj 8.385 aktih (vodna dovoljenja in koncesije), več kot 10.000 primerov posebne rabe vode, ki imajo zelo majhen vpliv na vodni režim in stanje voda, pa je v postopku evidentiranja v vodno knjigo.

Hranila, predvsem dušikove in fosforjeve snovi, so pomembna za rast alg in višjih rastlin, vendar v previsokih koncentracijah lahko vodijo do nezaželenih sprememb pri vodnih organizmih in v kakovosti morske vode. Dolgoletne meritve izbranih hranil v slovenskem morju kažejo, da so se njihove koncentracije opazno znižale. Tako je ekološko stanje slovenskega morja na podlagi hranil v zadnjih letih ocenjeno kot dobro ali zelo dobro.

Vlada RS je za obdobje 2013-2018 za območja, kjer so bile presežene mejne vrednosti koncentracij za delce PM₁₀, pripravila načrte za izboljšanje kakovosti zraka. Namen načrtov je bil v najkrajšem možnem času zagotoviti skladnost z mejnimi vrednostmi za delce PM₁₀ in povečati investicije v gospodarstvu, ki pripomorejo k čistejšemu zraku. Po podatkih Eko sklada je bilo tako v letu 2019 zaradi izvajanja dodatnih ukrepov za izboljšanje zraka  izplačanih kar za 15,56 milijonov  EUR več naložb kot v letu 2014.

Onesnažen zrak je najpomembnejši okoljski dejavnik tveganja za zdravje ljudi, ki v EU v povprečju vpliva na 400.000 prezgodnjih smrti in Evropejce v povprečju stane več kot 166 milijard EUR letno. Na primeru Ljubljane in Maribora znašajo zunanji stroški onesnaženega zraka skoraj 271 milijonov EUR na letni ravni. Ocena zunanjih stroškov zaradi onesnaženosti zraka iz prometa se nekoliko znižuje in je odvisna od višanja konkurenčnosti javnega prevoza, implementacije ukrepov za omejevanje osebnega prometa na fosilna goriva in elektrifikacije voznega parka v mestih.