Hidrološka suša je dolgotrajen proces obdobnega pomanjkanja padavin za napajanje površinskih in podzemnih voda, ki se odraža v manjših pretokih rek, dotokih v akumulacije in jezera ter nižjih gladinah podzemne vode. Hidrološka suša nastopi kasneje kot meteorološka in kmetijska suša (Kobold, 2003/2004).

Kazalec hidrološke suše za površinske vode prikazuje hidrološko sušo na osnovi srednjih mesečnih oz. srednjih letnih pretokov rek na izbranih vodomernih postajah. Za vsako postajo je izračunan sušni indeks pretoka (SDI) glede na letne, trimesečne (januar–marec, april–junij, julij–september, oktober–december) in polletne (april–september) vrednosti srednjih pretokov. Regionalna ocena indeksa za celotno Slovenijo je izračunana kot vsota obteženih indeksov SDI posameznih vodomernih postaj. Vrednosti kazalca določajo pet stopenj hidrološke suše: običajno ali mokro (wSDI >=0), običajno suho (-1.0 <= wSDI < 0), zmerno suho (-1.5 <= wSDI < -1.0), zelo suho (-2 <= wSDI < -1.5) in izjemno suho (wSDI < -2).

Glede na srednji letni pretok v obdobju 1961–2020 so do leta 1980 nastopila le 4 sušna leta: 1967, 1968, 1971 in 1973. Od tega je bilo le leto 1971 na meji zmerne suše, preostala tri leta pa so bila le nekoliko podpovprečno namočena, v območju običajne suše (PP12-1). Sledilo je bolj suho obdobje 1981­­–2008, v katerem je bilo na več suhih kot mokrih let, vendar je letna suša večinoma ostala v mejah običajne. Izrazito sušni sta bili leti 1983 (zelo suho) in 2003 (izjemno suho). Od leta 2009 se izmenjujejo mokra in suha obdobja. V zadnjem desetletju je bilo najbolj suho leto 2011 (izjemno suho), leto 2015 pa je bilo zmerno suho. Med letoma 2017 in 2019 je bila vodnatost le malo pod povprečjem, leto 2020 pa je bilo običajno suho.

Polletni sušni indeks pretoka od aprila do septembra pa kaže na izrazito povečanje pogostosti in intenzivnosti hidrološke suše od leta 1990 dalje (PP12-2). Do leta 1989 je bilo 6 let s sušnimi sezonami april–september, od tega je le zadnja, v letu 1983, nekoliko presegla mejno vrednost za zmerno sušo, ostale pa so bile običajne. Od leta 1990 dalje pa je bilo kar 18 let s sušnimi sezonami april–september, med njimi ena izjemno suha (leto 2003), tri zelo suhe (2011, 2000 in 1993) ter tri zmerne (2020, 2012 in 2007). Zadnjih šest let obdobja je bila sezona april–september vedno sušna, vendar z nizko intenziteto (običajno suho), le zadnje leto je doseglo mejno vrednost za zmerno sušo. Zelo sušno je bilo obdobje 2000–2003, ki se je začelo z zmerno sušo, sledili sta dve leti običajne suše, nato pa še izjemno suho obdobje v letu 2003.

Podoben vzorec kot za sezono april–september imata tudi sušna indeksa pretoka za drugo in tretje trimesečje (april–junij, julij–september), kar je zaradi prekrivanja obdobij tudi pričakovano. Pogostost in intenzivnost suše v drugem trimesečju sta od leta 1993 dalje bistveno večji od obdobja 1961–1992.

V četrtem trimesečju (oktober–december) se suha in mokra obdobja po letih dokaj enakomerno izmenjujejo. Zelo suha četrta trimesečja so se pojavila v letih 2006, 2001 in 1971. Podobno se suha in mokra obdobja izmenjujejo tudi v prvem trimesečju. Največ sušnih dogodkov v tem delu leta se je pojavilo med letoma 1989 in 2005: zelo suho prvo trimesečje leta 1993 ter po pet pojavov zmerne in običajne suše. Od leta 2006 dalje je ta del leta nekoliko bolj moker, z izjemo leta 2012 (izjemna suša) in leta 2020 (zmerna suša).

V splošnem sta pogostost in intenzivnost hidrološke suše od leta 1992 dalje večji kot v obdobju pred tem. Zaskrbljujoče je, da se suša vse večkrat pojavlja v obdobju rastne sezone, od aprila do septembra. V zadnjem desetletju so pojavi suše nekoliko manj intenzivni kot v predhodnem desetletju, vendar se še vedno največkrat pojavljajo v rastni sezoni, medtem ko v prvem trimesečju opažamo povečanje vodnatosti.

V obdobju 1961–2020 po sušnosti izstopa leto 2003, ki je bilo sušno v prav vseh obravnavanih obdobjih leta. Izraziteje sušna so bila še leta 2015, 2011, 2007, 1983 in 1971, kar se ujema z letno rečno bilanco (kazalec okolja VD03). V času rastne sezone pa se je najmanj zmerna suša pojavila še v letih 2020, 2017, 2013, 2012, 2000, 1993 in 1992.

Od projekcij za prihodnost je trenutno na voljo le ocena sprememb letnih vrednosti srednjih in malih pretokov, sezonskih pa ne. Na sezonsko pojavljanje suše lahko sklepamo le na podlagi sezonskih projekcij padavin in referenčne evapotranspiracije.

Na pojavnost hidrološke suše v prihodnosti lahko sklepamo iz projekcij srednjih in srednjih malih pretokov na letnem nivoju, ki so dosegljive na spletni strani ARSO v publikaciji Ocena podnebnih sprememb v Sloveniji do konca 21. stoletja in v Atlasu podnebnih projekcij. V severni polovici Slovenije lahko pričakujemo povečanje srednjih malih pretokov, v severovzhodni Sloveniji tudi povečanje srednjih pretokov, drugod po državi pa značilnih sprememb srednjih in malih letnih pretokov ne pričakujemo. Na podlagi teh projekcij torej lahko sklepamo, da na letnem nivoju ne bo prišlo do bistvenih sprememb v pogostosti in intenzivnosti hidrološke suše.

Glede na kazalec padavin [PP09] in projekcijo padavin do leta 2100 se bo letna količina padavin v Sloveniji rahlo povečevala, vendar različno po letnih časih. Največje povečanje padavin pričakujemo v zimskem času, medtem ko se bo količina padavin v poletnem času najverjetneje zmanjšala. Zaradi pričakovanih višjih temperatur zraka se bo povečala tudi referenčna evapotranspiracija, zato se lahko sušne razmere v spomladanskem in predvsem poletnem času poslabšajo. Poleg tega pričakujemo v prihodnosti vse manjši delež snežnih padavin, zato bi se lahko zaradi manjše zaloge vode v snegu hidrološka suša pojavila prej v letu.

Glede na prostorsko razporeditev sprememb srednjih letnih pretokov, padavin in referenčne evapotranspiracije, lahko pričakujemo stopnjevanje poletne hidrološke suše predvsem v južni polovici Slovenije.

Hidrološka suša negativno vpliva na rastlinstvo in živalstvo v vodnih in obvodnih ekosistemih, kmetijstvo (manj vode je na voljo za namakanje), proizvodnjo električne energije in industrijo (hidroenergija, uporaba vode v industriji, uporaba kot hladilna voda), turizem (vodni športi), na evropski ravni pa tudi na vodni transport. Posledice suše na vodnih in obvodnih ekosistemih lahko omilimo z zmanjšanjem odvzema vode iz vodotokov in z renaturacijo v preteklosti reguliranih vodotokov s poudarkom na zagotavljanju zadostnega osenčenja. V smislu gospodarske škode ima suša v Sloveniji največ posledic v kmetijstvu, zato je treba zmanjšati njegovo ranljivost. Med primernimi ukrepi za to so: izbira na sušo odpornih poljščin na območjih, kjer pričakujemo pogosto pojavljanje suše, rajonizacija pridelave na sušo občutljivejših kultur in učinkovitejša uporaba namakalnih sistemov. Pomembna splošna ukrepa za zmanjšanje posledic suše sta tudi zgodnje opozarjanje na sušo in spodbujanje varčevanja z vodo.